Poroka na plavajočih otokih

Vabilo na tradicionalno poroko sem brez pomislekov sprejel. A kaj hudiča naj kupim mladoporočencema, ki ju sploh ne poznam? Mladoporočencema, ki bosta živela na enem izmed tridesetih plavajočih otokov Uros na jezeru Titicaca v Peruju. Na otoku, ki je narejen iz trsja. Na otoku, kjer je vse narejeno iz trsja: hiše, čolni, zobna ščetka …

Na otoku, kjer bo on lovil ribe ali ptiče, ona pa bo delala spominke za turiste. Kaj za vraga naj jima kupim? Kozarce? Porcelanasto vazo? Multipraktik? Ribiško palico zanj in kvačke zanjo? Še dobro, da je bilo do poroke še teden dni. Otočani, s poglavarjem na čelu, so mi šepnili, da si želita stensko uro. In da vsak premožnejši gost prinese še kak liter žganega. In ker smo turisti, naj prinesemo kak uvožen viski.

»Pridi, boš videl, kako izgledajo naše poroke. Nič podobnega tistemu, kar vidiš na televiziji, ko nas silijo, da pihamo v naše bambusove piščali. Tu si privoščimo moderno muziko. In ples. In pivo.« Ja, tako so nas vabili, ko sem še z dvema prijateljema kolesaril okoli najvišje ležečega plovnega jezera na svetu, Titicace. In teden dni kasneje smo bili spet tam: stuširani, brez koles, s stensko uro in dvema steklenicama uvoženega viskija. Bila je sobota zjutraj. Ženin in nevesta sta bila pri župniku v cerkvi. Na kopnem, v Punu. Nekaj deset svatov ju je spremilo, ostali smo čakali na otoku, da se vrneta. Najprej je prišla barka z glasbeniki, instrumenti, zvočniki in generatorjem. Potem je prišel še drug bend: pihalni orkester, tak, ki ga srečaš na vsaki fešti v Andih. Tak, ki po dveh urah razglašeno zabava goste, saj so vsi že tako pijani, da vsak po svoje piha v rogove, trobento, pozavno, saksofon in kar je še tega za pihati.

Ko sta slavljenca prispela, smo že veselo poplesavali po otoku, ki se je počasi sesedal sam vase. Sproti so nosili novo travo in tako preprečili, da bi se pod težo nekaj sto gostov otok popolnoma potopil. Gležnje pa smo si po malem zmočili vsi.

Mladoporočenca sta se usedla v iz trsja narejen sprejemni prostor, predse dobila liter pisca (grozdno žganje) in pivo. Tako sta bila nared za sprejemanje gostov in daril. In z vsakim spila enega ta kratkega. Mi vsak po enega, onadva vsaj nekaj deset tisto popoldne … Še dobro za njiju, da je bilo veliko daril skupinskih, saj sta nazdravila le s prvim v skupini.

Darila so bila med zanimivejšimi na poroki. Le kam jih bosta dala? Prišla je zakonska postelja, ogromno lesenih omar, tistih iz naših sedemdesetih, rahlo kičastih, pa za cel otok aluminijastih loncev in posod, ogledala, kredence, mize, stoli … S tem bi lahko opremila vse hiše na svojem in še sosednjem otoku. Bosta sezidala prvo hišo na plavajočih otokih? Morda hotel za radovedne turiste?

Vsake toliko časa sta se dvignila in se zavrtela z gosti. Ples ob huayno glasbi je rahlo poskakovanje in vrtenje v krogu. Preprosto in prav nič pretresljivo, tako da smo morali tudi mi stalno plesati z okroglo taščo in staro mamo. Kako smešno se jim je zdelo, ko smo poskakovali in jih skušali oponašati z našimi lesenimi nogami …

Zabava je trajala do nedelje zvečer. In ves ta čas, odkar sta ženin in nevesta stopila na otok, pa do konca zabave, je igrala muzika. V živo! Najprej en bend, potem pa brez pavze takoj drugi. Tudi ponoči ni bilo miru.. Ženin in nevesta do konca zabave, nista smela iti spat. Ples, alkohol in botri so ju držali pokonci. Ker če bi kdo od njiju omagal, bi to po njihovem verovanju pomenilo nesrečo, bolezen ali celo smrt v družini.

Prisostvovati in vztrajati na poroki pri ljudstvu, ki še vztraja in živi na vodi, je bilo nadvse zabavno. Mesec avgust je mesec porok, saj je takrat vreme najlepše. Sončno in suho. Povabljeni pridejo z vseh otokov, Puna ali celo, kot v tem primeru, iz Slovenije. V dveh dneh se je na plesišču zazibala vsaj polovica od dva tisoč otočanov. Prišli so na ženinov otok, ker je taka navada. Nevesta je bila s sosednjega otoka. Spoznala sta se na eni izmed veselic, na plesu. Ti so namreč namenjeni spoznavanju, druženju in zabavi. Enkrat izbirajo fantje, drugič dekleta. Ponavadi nihče nikogar ne zavrne. Če sta si plesalca všeč, komaj čakata, da se vidita na naslednji zabavi. In ko ju že drugič vidijo skupaj, se že ve, da je na obzorju nova poroka …

Rok Kofol se v Južno Ameriko vrača znova in znova. Je član ekipe Tao Adventure.