Cabo Ortegal

Ne vem, zakaj me je Galicija privlačila, še preden sem jo prvič videl. Njena zelena, od atlantskega dežja premočena pokrajina je v kričečem nasprotju s preostalo Španijo. Na severu Galicije, kjer se v ocean izlivajo reke v rokavih, ki jih pogosto primerjajo z norveškimi fjordi, leži polotok Cabo Ortegal. Tam je pokrajina divja in vetrovna, posejana s kamnitimi hišami, vetrnicami in poldivjimi konji. Nepopisno lepa.

Moja vožnja proti Cabo Ortegalu se je začela v Cedeiri, malem tipičnem galicijskem mestecu z vrstnimi hišami s steklenimi pročelji in redkimi turisti. Zapeljal sem iz mesta in takoj po odhodu se je cesta usmerila navzgor. Dežne kaplje so postajale vse debelejše in gostejše, cesta je bila prazna in hiš je začelo zmanjkovati. V neoznačenih križiščih sem izbiral smer na slepo, in ko sem prišel do konca, sem se vrnil do zadnjega razcepa ter spremenil odločitev. Ko je zmanjkalo civilizacije, sem se znašel v gozdu. Asfalt se je umaknil makadamu, cesta se je še vedno vzpenjala, drevesa so bila redka in vsenaokoli so ležale odlomljene veje. Potem je gozd izginil. Prišel sem na vrh planote, kjer se je odprl pogled na morje.Deževalo ni več, ko pa sem odprl vrata, me je veter z močnim sunkom nedvoumno posvaril, če bi se mu drznil kljubovati. Ostal sem v avtu, ki se je v vetru zibal sem in tja, ter opazoval neukrotljive valove daleč spodaj, ki so se razbijali na skalah polotoka in se pretvorjeni v belo peno vračali nazaj na morje. Na kraju Evrope je narava kazala svoje zobe. Ko je začelo postajati svetleje, sem se usmeril navzdol, proti obali. San Andres de Texido je v turističnih priročnikih opisan kot priljubljeno romarsko središče. Ob mojem prihodu sem srečal le osamljenega prodajalca čudežne vode, ki je že pospravljal stekleničke s svoje stojnice. Okolica male cerkvice, zgrajene iz kamna in prepleskane belo, je bila povsem opustela. Listek na vratih, napisan z roko, je napovedoval mašo za naslednji dan ob petih popoldne. Nevihta je še vedno besnela nekje daleč nad divjo galicijsko obalo.

Zapustil sem priljubljeno romarsko središče in se odpravil naprej po cesti, ki se je zopet začela vzpenjati. Na enem ostrih ovinkov ozke ceste sem zagledal pot, ki je vodila do hribčka s kamnitim križem. Ustavil sem, in še preden sem dosegel vrh, je nekdo razmaknil oblake in skozi luknjo so se vsuli sončni žarki. Rumena popoldanska svetloba je obsijala zeleno obalo. Dež je očistil ozračje, in čeprav so bile obalne skale daleč spodaj, so se zdele kot na dosegu roke. Kakor hitro je svetloba prišla, tako je tudi izginila. Oblaki so zakrili sonce in sence so prekrile pokrajino.
Potem sem naletel na konje. Ležerno so se sprehajali po cesti. Očitno vajeni prometa se niso posebej zmenili zame, čeprav se v moji bližini niso hoteli preveč zadrževati. Raje so šli stran. Na prvi pogled so bili videti povsem divji, vendar je velik žig na zadnji plati izdajal, da obstaja nekdo, ki se ima za njihovega lastnika. Konji so večidel leta svobodni, neovirano se gibljejo in pasejo po gričih in planotah vse tja do začetka poletja, ko je v galicijskih vaseh čas za njihovo različico rodea – O curro. Takrat divje konje polovijo in zaprejo, razdelijo med lastnike, domačini pa dogodek izkoristijo za celodnevno ‘fiesto’.
Spet sem dosegel vrh planote, ki je bil tokrat posejan z desetinami vetrnic. Škripajoče pošasti so se pridno obračale in od blizu so bile videti še posebej mogočne. Mogočni so bili tudi črni oblaki, ki so plavali skoraj prenizko nad glavo. Z zamolklim grmenjem so opozarjali, da za danes še niso končali. Iz takšne bližine si nisem želel njihovega gneva. Nikjer ni bilo videti človeka, konji so bili edini, ki so mi delali družbo. V hotel sem se vrnil prepihan, preplašen in poln spoštovanja do narave. Nekaj dni pozneje me je ulovil prehlad, ki je povzročil, da sem si od vseh lepot glavnega mesta Galicie Santiaga de Compostele še najbolj zapomnil hotelsko sobo, v kateri sem obležal.