Zapiski iz Mostarja

Kaj naj rečem? Kako naj začnem zgodbo? Ja, bil sem kar precej šokiran. Vse tiste vojne zgodbe z Balkana se zdijo sicer grozne, a te ne zarežejo v srčiko čustev. Prideš dol in imaš občutek, kot da je še kakšen ostrostrelec na vrhu hriba in čaka ravno tebe. Požgano tu, porušeno tam, spet drugje napisi in zopet bližje obstreljene stavbe. Imel sem srečo, da sem temačne zgodbe Mostarja slišal direktno iz prve roke, od gospe iz Mostarja. Žal vdova! Vojna ji je prestrelila ne samo hišo, pač pa tudi srce. Izgubila je moža. Plača je taka, da bi jo sam zapravil v enem tednu. “Nikakva”. Ampak ljudje imajo vero, vero v boljše življenje! To jih drži pokonci. Bolečina neizbrisljiva, nezapolnjiva s čim lepšim, a pogumno srce in jeklena volja delata čudeže.

Pa poglejmo skozi okno. O, ti mater … Vse je še naluknjano kot švicarski sir. Si predstavljaš, da si v bloku, trepetaš v kotu in poslušaš presketanje? Človek, to ni dež, to je ratatatata v stranico tvojega bloka.

Ta fotografija se mi zdi pa svetovna. Gre za globoko sporočilnost fotografije. Ne pozabite, da je most povezava med muslimanskim in katoliškim delom Mostarja. Kaj hitro pa opaziš muslimanke, odete v rute, na nasprotni strani. V bistvu si ne predstavljam tako dobro, kako izgledata takšno sovraštvo in življenje v takem mestu. Miselnost, da pri njih zaradi mešanice ver ne bo vojne, je bila zgolj izgubljena in utopljena iluzija. Zvok tankovskih gosenic, odmev granat in sliovito periodično ratatatanje je oskrunilo tudi mostarsko dušo. Most je bil porušen leta 1993 in dokončno obnovljen ter restavriran po starih načrtih v letu 2004.

Vsekakor pa naj bo tudi kaj pozitivnega. Ob našem obisku Mostarja smo naleteli ravno na skoke z mostu. Pogumno! Višina je kar strah zbujajoča. Tudi Slovenci so bili med skakalci.

Banka. Oziroma ostanki nekdanje banke.

Umetniške slikarije v notranjosti.

Popisano, porisano, uničeno, zasmeteno, igle vsepovsod, ostuden vonj in sumljivi pogledi.

Mali fantič sedi dan za dnem na ulici in prosi za drobiž. Daš mu nekaj, kar ti pade iz žepa, in je presrečen, tebe pa gane kar v precejšnje globine tvoje zavesti. Ampak greš naprej in si nevede zatisneš oči.

Marija. Enake želje, enako upanje, enaka vizija, enake potrebe … kot ti. A ona je bogatejša še za nekaj več. V sebi nosi poleg tega še neopisljivo in skelečo bolečino. Izgubila je očeta. Kako? Bil je policist, ustreljen v policijskem avtomobilu. Njen pogled sega skozi okno preluknjanega bloka s strašljivim stopniščem tja daleč čez oblake, tja v neskončnost. Pogreša svojega očeta, Slovenca. Ampak zoper to ne more nič, lahko le stisne pesti in gre naprej.

Optimizen neskončen, a bridkost je plašč. Tatoo na njeni roki pa pomeni “oče”. Ne pretiravam, ampak povem, to kar človek začuti, ko se mu pred očmi vrstijo podobe in besede.

“Stop the war!” Malce fotografskega izživljanja in prikazovanja mostarske zgodbe.

Izlet v Medjugorje. Kraj, kjer so neskončne molitve vpile v nebo prošnjo po miru.

Križ. Jezus v podobi. Nad njim pa bedi Marija. Mati. Kaj bi govoril, saj fotografija vse pove.

Že iščem naslednji kraj, kjer se lahko zgodba nariše kar sama. Hvala Mariji za dovoljenje za objavo fotografij.

Tekst in fotografije Aleš Hostnik.

Aleš je študent marketinga na Fakulteti za ekonomijo. Ukvarja se z reportažno in portretno fotografijo. Fotografira za City magazine, Pro plus (Bar 2).