V Mehiki si gringo 2. - Guanajuato in dežela vesternov

Ob zametkih Sierre Madre Oriental leži San Miguel de Allende. Mesto je postalo z odprtjem slikarske šole v štiridesetih letih prejšnjega stoletja magnet za tuje, zlasti ameriške umetnike. Enonadstropne hiše z ravnimi strehami, ki so značilnost skoraj vseh mehiških naselij, so raznoliko pobarvane in skupaj s prikupno cerkvijo so nama omogočile pravo pašo za oči. Najbolj čislana lokalna zgodovinska osebnost je Ignacio Allende, eden pobudnikov prvega upora proti španski nadoblasti na začetku devetnajstega stoletja. K zarotnikom naj bi privabil tudi slavnega Miguela Hidalga y Costillo, ki je prevzel vodilno vlogo. Poskus se je končal jalovo in glave zarotnikov so krasile ulice Guanajuata vse do osvoboditve iz kolonialnih okovov deset let kasneje.

Kraj, kjer se je zgodilo omenjeno vzgojno ustrahovanje, leži malce severneje od San Miguela de Allende. Po veličini ga prekaša v vseh pogledih. Zgradbe so tu še bolj pisane, poleg tega ima univerzo, ki zaseda gromozanski bivši jezuitski samostan in se dviga visoko nad atipično raztresene ulice. Neznačilno zavitim ulicam je verjetno botroval teren pod staro naselbino, ki je bila dom mnogim srebrnim baronom. Motorizacija je meščane stisnila v kot, saj je večina ulic preozka za vozila, vendar so se hitro znašli in odslužene rudniške rove preuredili v cestišča. Mesto je sedaj povezano s številnimi predori, ki omogočajo pretok prometnim žilam in služijo kot parkirišča.

V Guanajuatu ima sedež najbolj priznana mehiška univerza za šolanje bodočih umetnikov. Stavba je najbolje vidna z razgledne točke nad mestom, kjer lahko s pogledom zaobjameš celotno osupljivo staro mestno jedro. Nadarjeni posamezniki kraju niso tuji. V njem se je rodil freskant Diego Rivera. Festival umetnosti, ki se odvija dva do tri tedne v oktobru, po pričevanju domačinov dobesedno preplavi mesto z ljudmi in nemalo jih šotori kar v kotičkih na ulicah.

Suho ozračje Guanajuata in posebna sestava prsti v okolici sta omogočila naravni nastanek mumij na lokalnem pokopališču. Ko je pričelo zmanjkovati prostora za pokop, so namesto okostnjakov odkrili trupla, ki so še vedno nosila kožo, lase in nohte. V muzeju mumij sva tako občudovala noseča, najmanjša in še mnoga druga mumificirana telesa.

Filmski stereotip in pejotl

Severno od Guanajuata se nam razkrije Mehika iz vesternov. Z dviganjem dežela postaja vse bolj groba in neusmiljena. Kaktusi postanejo pravilo, nekateri se zraščajo v pravcata kaktusna drevesa z olesenelimi debli. Grmičevje se razredči, praznine zapolnita suha zemlja in klopotače. Puščavna ravnina poriva obrobna gorovja v ozadje.

Real de Catorce z več kot 2750 metri nadmorske višine sameva tik pod vrhovi začetnih pravih vzpetin Sierre Madre Oriental. Dostopen le preko malce večje Matehuale doda ščepec skrivnosti že ob prvih znakih vzpenjanja, ko avtobus zapelje na eno izmed najdaljših tlakovanih cest na svetu. Osemsto višinskih metrov kasneje se ustavimo na prašnem parkirišču pred tunelom, ki sprejema zgolj enosmerno vožnjo. Signal za prosto pot nas popelje skozi obokan vhod, ki je edina pot v mestece.

Prvotno ime Villa Real de Minas de Nuestra Señora de la Limpia Concepción de Guadalupe de los Álamos de Catorce so iz neznanih vzgibov skrajšali. Včasih se je ponašal z več kot štirideset tisoč prebivalci, danes v njem biva pičlih tisoč petsto duš. Začetek dvajsetega stoletja je namreč pretresel mesto z drastičnim padcem cene srebra in v treh desetletjih je bila večina stavb zapuščenih. Samevajoči plavži še vedno spominjajo na srebrne čase. Sloves mesta duhov vendarle privablja vse več tujih obiskovalcev in počasi prebuja življenje med ulicami.

Mnogo gonjačev ponuja svoje usluge na ulicah Reala de Catorce. Za dvesto petdeset pesojev te popeljejo više v gore ali nazaj do puščave. Vršaci gotovo ponujajo vredne razglede, vendar puščava skriva bolj sočno podrobnost. In smo jo šli poiskat. Pet ur na konjskih hrbtih. Postalo mi je jasno, zakaj kavboji v filmih tako radi hodijo na O.

Indijanci Huicholi redno obiskujejo nerodovitno prašnost planote. Vsako leto opravijo romanje, kjer izvajajo verske rituale in nabirajo sveto rastlino. Imenuje se pejotl ali meskalin in je kaktus. Iz zemlje gleda samo kakih pet centimetrov mesnate kapice, ki jo za obredne namene odrežejo ter zaužijejo. Kot bi vsaka halucinogena droga, nato povzroča videnja in vizije. Ponavadi še drisko. O njegovih učinkih med srečanji s šamanom don Juanom se je na veliko razpisal že pisatelj Carlos Castañeda.

Tudi midva sva bila pri nabiranju pejotla. Ni šlo za verski ritual, ampak sta ga Indijanca izkopala s korenino vred z namenom vzgajanja rastline doma. Za odvzet meskalin sta puščavi darovala koruzo, majhen kipec in ob podpori kadila izrekla molitev.