V Iranu je gost kralj 2.

Nekoč prestolnica Irana s pestrim zgodovinskim ozadjem se še danes ponaša z enim največjih trgov na svetu. Šahov trg oziroma Imamov trg, kot so ga poimenovali po revoluciji, obkroža velik bazar – pokrita tržnica oziroma trgovski center, razdeljen na tisoč malih trgovinic. Tu najdeš res vse: obilico začimb, čajev, preprog, bakrenih izdelkov, nakita … Od zadnjega predvsem prstanov, ki so najpogosteje narejeni za moške in so del verskega okrasja (po mojih ugotovitvah je ljubezen do Alaha naraščala premosorazmerno z velikostjo prstana).

Na trgu je vedno pestro dogajanje, saj je zaradi velikih površin trave podoben parku. Ti so v Iranu res množično obiskani in so prave oaze v večinsko puščavski državi. Posebno pestro je na trgu v petek, muslimanskem svetem dnevu, ko se pred imamovo mošejo zbere čez deset tisoč ljudi. Gre za tradicionalne versko-politične shode, ki skrbijo, da je za ovčice poskrbljeno tudi na dela prost dan. Tu se mi posvita, da so muslimanska religija ter njeni verski obredi in zapovedi povsem praktično zasnovani. Pred molitvijo, ki poteka petkrat dnevno, se je treba umiti – torej poskrbijo za osebno higieno. Med molitvijo pa se z globokimi predkloni razmigaš in poskrbiš za rekreacijo. Tudi prepoved hranjenja s svinjskim mesom omogoča družbi preživetje, saj je svinjina hitro pokvarljiva, za vzrejo prašičev pa je potrebno veliko hrane, ki jo lahko poje človek.

Esfahan je znan tudi po arhitekturnih dosežkih: mostovi so prehodni v dveh ravneh, pri čemer spodnji del služi predvsem za posedanje in hlajenje v poletni vročini. Visoko razvito arhitekturo je možno »slišati« ob vhodu v palačo Ali Quapa. Tu sva pod velikanskim obokom stala vsak ob svojem stebru, približno deset metrov narazen, in se šepetaje pogovarjala prek oboka. Zvok je bil tako dober, kot bi si šepetala na uho.

Perzepolis – prva palača ZN

Pot sva nadaljevala proti mestu Shiraz, rojstnem kraju pesnika Hafisa. Ta je kljub svoji za prosvetno oblast nekoliko sporni poeziji še vedno izredno čislana. Oblastniki pa se niso pustili motiti in so njegovo delo na novo interpretirali: opisovanje lepote žensk, pitja vina in veseljačenja so tako postali simboli za boga.

Področje nekdanje Perzije ima pestro zgodovinsko dogajanje, kar pričajo mnogi ostanki preteklih vladavin. Eden pomembnejših je Perzepolis. Nekdanjo poletno rezidenco kraljev je začel graditi Darij I. leta 512 pr. n. št., služila pa je predvsem za praznovanje perzijskega novega leta, ki je padel na 20. marec. Na praznovanje je kralj povabil goste iz vseh dežel od Indije do Egipta prek Sibirije pa vse do Perzijskega zaliva. Razpravljanje o politiki je bilo prepovedano, namen je bil izključno praznovanje in veseljačenje v miru, tudi zato so morali vsi prisotni orožje odložiti v posebno shrambo. Razlog več, da pravijo Perzepolisu prva palača Združenih narodov, pa so mere vhodnih stopnic, ki so jih zares vzeli za vzor pri gradnji poslopja Združenih narodov.

Žal se ideja miru ni ohranila. Aleksander Veliki se je z vojaškim pohodom maščeval Perzijcem za sodelovanje pri požigu Aten in, kot bi rekel »milo za žajfo«, Perzepolis požgal. Kar je vrednega ostalo, so odnesli cestni roparji. Danes je Perzepolis le množica dvajset- in več metrskih stebrov, zidnih reliefov in nekaj kipov, ki vsi pričajo o mogočnosti in lepoti nekdanje stavbe. Največ povejo prav zidni reliefi, na katerih je upodobljeno dogajanje, ki sega tisoče let v preteklost. Upodobljeni so prišleki, vojska, veliko je tudi simbolike, kot na primer nebesni znamenji leva in bika: lev, ki žre bika, je simbol za prehod ozvezdja bika v ozvezdje leva, torej obdobje, ko se je odvijalo praznovanje novega leta.

Tekst in fotografije Tadej Bernik.