V Iranu je gost kralj 1.

»Kako vama je ime?« vpraša neznanka na avtobusu.
Odgovor: »Alma in Tadej.«
Neznanka: »Ali bi ostala nekaj časa pri meni in mojem možu?«
Odgovor: »Toda saj smo komaj spregovorili, ne poznamo se,« se začneva izgovarjati.
Kljub temu da sva že skoraj cel mesec potovala po Iranu, se njihove gostoljubnosti še nisva navadila. Redki so dnevi, ko te nihče ne ogovori in povabi na kosilo, večerjo ali tako, kot je opisano zgoraj, ponudi prenočitev. Težko si je predstavljati, da te k sebi domov vabijo popolni neznanci, še teže pa, da za to ne pričakujejo nobenega povračila. Za mnoge od nas nenavadno povabilo je v Iranu povsem vsakdanja praksa gostoljubnosti. Brez pretiravanja. Gostoljubje je Irancem v krvi.

Čeprav se nam muslimanski svet prek medijev kaže mnogo manj prijazen, je v resnici povsem drugačen. Večji del potovanja sva tako bivala pri različnih ljudeh, kar nama je omogočilo bolje spoznati iransko družbo. Iranci so za naše pojmovanje včasih celo preveč gostoljubni, saj bi ti radi plačali vse prevoze, vstopnine, vodo … Občasno pogajanje, da lahko nekaj plačaš sam, je tako neizogibno. Še vedno nisem prepričan, ali je to posledica vere, ki jim nalaga gostoljubje do popotnikov, ali večletne zaprtosti države ali pa je to značilnost naroda. V bistvu niti ni važno. Je pa unikatno.

Prva Islamska republika

S prijateljico Almo sva oktobra 2005 sedla na vlak in se po kopnem odpravila proti Indiji. Prek Istanbula in celotne Turčije sva prispela v severni del Irana, natančneje prvo Islamsko republiko Iran, kjer je kljub predsedniku in parlamentu še vedno vsa oblast v rokah vrhovnega verskega voditelja – ajatole Alija Khameneija.

Ajatola kot blagovna znamka

Leta 1979 je med vladavino kralja Mohammada Reza Pahlavija, ki je Iran vodil v smeri liberalizacije in modernizacije, med njegovo odsotnostjo prišlo do uporov množic, ki so zahtevale vrnitev k tradiciji. Glavni ideolog revolucije ajatola Ruhollah Khomeini je po ustanovitvi prve islamske republike na svetu postal njen prvi imam oziroma absolutni vodja države, ki ga ni mogoče odstaviti in zamenjati zaradi kakršnih koli administrativnih ali verskih razlogov. Določen od boga velja za absolutnega suverena, ki so mu v veliki meri podrejeni tako predsednik kot tudi vlada in parlament. Za udejanjanje prepovedi koncertov, plesa, satelitskih anten, nošenja kratkih hlač in drugih restrikcij si je omislil versko policijo, ki pa jo je leta 1998 odpravil takratni predsednik Khatami. Ta je zagovarjal nevmešavanje policije v zasebne zadeve, kot je razmerje fanta in punce, ki se na ulici držita za roke. Obe ajatoli sta še vedno pravi blagovni znamki, saj sta njuni sliki v vsaki hotelski recepciji, v mošejah, v vseh državnih uradih, pisarnah in na turističnih informacijah.

Večina Irancev je razočarana nad reformami

Vera je vtkana v vsakdanje življenje Perzijcev. Hočeš – nočeš se v javnem življenju ne moreš izogniti nekaterim pravilom, saj te v nasprotnem primeru čaka zapor in udarci z bičem. Vtkanost vere v družbo je bilo čutiti še toliko bolj zaradi ramadana – muslimanskega svetega meseca, ko se pravi muslimani postijo hrane od sončnega vzhoda do zahoda. V ta namen so zaprte tudi vse restavracije in čajnice, ki so za mošejami in bazarjem glavni prostor socialnega življenja. Kljub represiji fundamentalistov večina mlajših ljudi ni tako striktno religiozna. Povečini sicer prakticirajo verske obrede, saj so del njihovega življenja, ampak jih pojmujejo bolj kot del zabave. Za to je namreč malo priložnosti v vsakdanjem življenju.

Za verske fundamentaliste pa pravijo, da živijo v drugem svetu, ločenem od Irancev. Večina ljudi je razočarana nad reformami, a tudi sami niso pripravljeni kaj storiti v to smer. Satelitske antene so prepovedane, internetne strani so filtrirane, večina dobrih časopisov je prenehala delovati in mnogo razmišljajočih ljudi je v zaporu.

Vseeno si poskušajo ljudje po svoje izboriti pravico. Tako so mlade Iranke, ki so kot vse druge ženske na ulici obvezane nositi ruto, začele to povezovati tako, da se vidijo lasje. Izpod rute se vidi vse več las, ki naj bi jih ta pokrila. Večina prepovedi velja le za ulico. Za zidovi stanovanj je njihovo spoštovanje stvar osebne izbire. Javna podoba, ki jo je treba kazati na ulici, zamenja domačnost; ženske povečini odložijo zunaj obvezno ruto, na mizi pa se kaj hitro znajde tudi kaj prepovedanega alkohola.

Za roke se držijo le osebe istega spola

Za začetek najine poti po Iranu se odpraviva h Kaspijskemu morju, ki je nekakšna zelena oaza večinsko puščavnega Irana. Nastaniva se pri Hasanovi družini. Hasana sem spoznal prek popotniške strani hospitality cluba, kjer se lahko najde prenočišče pri ljudeh. Ker se je pripravljal na ustanovitev potovalne agencije Aryantur, je bil tudi najin vodič in uvod v Iran in njegovo družbo. Odidemo na ogled grobnice brata enega izmed dvanajstih imamov, ki so po rodu sledili preroku Mohamedu in jih častijo šiitski muslimani. To je tudi glavna razlika med šiitskimi in sunitskimi muslimani: prvi pravijo, da je pravi politični in verski voditelj le tisti, ki je določen od preroka Mohameda, ki je pred smrtjo imenoval naslednika. Suniti so nasprotno prevzeli volitve vodij.

Grobnica ima poleg prostora za poklonitev svetemu možu tudi prostor za molitev. Ta me preseneti s sproščenostjo. Muslimanski verski objekti so več kot le prostori za molitev in čaščenje, so tudi prostori za učenje, klepet s prijateljem, popoldanski spanec, skratka prostori druženja za ljudi. Tla pred grobnico so tlakovana. Med veliki marmornatimi tlakovci pa opazim tudi plošče, ki spominjajo na nagrobne. Hasan nama razloži, da so to grobovi, namenjeni premožnejšim, ki si na takem mestu lahko privoščijo grob. Ko ljudje obiskujejo takšne grobove, na njih ne prižigajo sveč. Ploščo le umijejo z vodo in po njej potrosijo cvetne liste.

Na ženskem delu Alma sreča dijakinjo Možgan, ki naju povabi k sebi na večerjo, na kateri se ob dolgem prtu na tla posede vsa družina. Kljub temu da je že skoraj mrak in je na mizi že vsa hrana, čakamo na imamov glas iz mošeje, da je dan končan in se lahko post do sončnega vzhoda prekine. Večerja so v ramadanu res obilne; ob juhi, rižu, piščancu in solati še nekaj različic baklave.

Takoj opazim za nas nenavadno razdelitev oseb ob prtu. V enem delu sobe so ženske in v drugem moški. Nikjer mešano. Če mnogi pravijo, da nekateri verski fanatiki živijo v drugem svetu, obstajata v javnem življenju ljudi še dva ločena svetova – moški in ženski. Ta razdelitev je prisotna v več segmentih družbe; šolanje do univerze je ločeno, pa tudi v mošeji obstajajo posebni vhodi za ženske. V preteklosti se je to odražalo tudi ob vhodu hišo: vrata so bila opremljena z dvema tolkačema, ki sta oddajala različna tona in ljudem v hiši sporočala, ali je pred vrati moški ali ženska. Vse z namenom, da je lahko prišleka sprejela oseba istega spola. V javnosti tako še danes opaziš, da se za roke držijo le osebe istega spola. Toliko večje presenečenje sem doživel v Esfahanu, kjer sem sicer v varnem zavetju obokov mosta presenetil mlad par med pogovorom.

Tekst in fotografije Tadej Bernik.