Sanfermines - tek bikov v Pamploni

Začetek julija je čas za Sanfermines. Osemdnevni festival posvečen srednjeveškemu svetniku je izgovor za eno najbolj norih zabav na planetu. Prizorišče je Pamplona, stotisočglavo baskovsko mesto ob vznožju Pirinejev. Nihče ne ve, kdaj točno se je vse skupaj začelo, zagotovo pa dogaja vsaj zadnjih 400 let. Večina festival pozna samo po enem: vsako leto slike množice ljudi, bežeče pred biki, obkrožijo svet.

Vse se začne 6. julija, točno opoldne. Župan in mestni veljaki stopijo na balkon mestne hiše in pozdravijo množico, ki se je zbrala na trgu. Izstrelitev rakete, tradicionalnega txupinaza, označi začetek festivala. Udeleženci si zavežejo tradicionalne rdeče rute in odprejo se šampanjci, večinoma namenjeni polivanju bližnjih, čeprav nekaj pijače res konča v želodcih sodelujočih.

V Pamploni začne razsajati kolektivna norost. Vrstijo se sprevodi gigantskih lutk, pihalnih godb, praktično kogarkoli, ki si je upal spraviti skupaj ekipo somišljenikov. Na stojnicah prodajajo vse mogoče od najbolj navadnega turističnega kiča, festivalskih spominkov do značilne hrane španskih avtonomnih pokrajin. Večina obiskovalcev je oblečenih v tradicionalna baskovska oblačila: bela srajca, bele hlače, rdeč pas in rdeča ruta okoli vratu. Podobno se začnejo oblačiti voditelji zabavnih televizijskih oddaj. O festivalu se ogromno govori in piše po raznoraznih španskih medijih.

Mesto zasedejo prodajalci vsega mogočega, ulični zabavljači, pihalne godbe, obvezni pojoči indijanci, žeparji, policaji ter desettisoči domačinov in turistov, željnih adrenalina, zabave in alkohola (v kateremkoli vrstnem redu). Bari v centru so odprti 24 ur na dan, nekateri celo snamejo okna in vrata zaradi povečanega pretoka obiskovalcev. Alkohol teče v potokih in bele baskovske obleke se kmalu oplemenitijo z madeži rdečega vina. Vsako malce manj prometno uličico napolni vonj po urinu. Na malih, velikih, plačljivih ali zastonjskih prizoriščih se vrstijo koncerti za vse okuse: od popa in rocka do jazza in reggaeja.

Glavna stvar, zaradi katere je festival poznan, je tek bikov. Španci mu rečejo ‘encierro’ in je na sporedu vsak dan festivala ob osmih zjutraj. Ni povsem znano, zakaj je ravno pamplonski tek tako razvpit, saj ima podobno navado mnogo španskih mest. Morda ima kaj s tem opraviti Ernest Hemingway, saj se njegov prvi roman Sonce vzhaja in zahaja deloma dogaja v festivalski Pamploni.

Proga, na kateri se odvija encierro, je dolga 900 metrov. Začne se pri ogradi, v kateri so biki nastanjeni čez noč, nadaljuje po ozkih mestnih uličicah mimo mestne hiše in konča v bikoborski areni. Širši deli proge so obdani z dvojno leseno ograjo. Za prvo ogrado je prostor za varnostnike, fotografe, reševalce in udeležence teka, ki se hočejo rešiti pred prihajajočo nevarnostjo. Za drugo ogrado je publika, mnogo njih.

Ob osmih zjutraj izstrelijo prvo raketo, ki označi začetek teka. To je hkrati znak za večino udeležencev, da je nujno povečati razdaljo med njimi in biki. Tisti bolj hrabri poskakujejo in čakajo, da se živali pojavijo na horizontu. Ko vsi biki zapustijo ogrado, izstrelijo drugo raketo. V teku je udeleženih šest pravih borbenih bikov, katerih življenska pot se bo končala na bikoborbi ob pol sedmih zvečer, in šest bolj pohlevnih živali. Vsi skupaj sami po sebi nikomur nič nočejo in enostavno tečejo, kamor jih usmerjajo gonjači. Problem nastane, če se kateri od bikov loči od glavnine, kar se na spolzkih in ostrih zavojih pogosto zgodi. Takrat postane nervozen in agresiven in včasih začne teči v napačno smer, kar preseneti tiste, ki so mislili, da je nevarnost že mimo. Dodatno nevarnost predstavlja samo število udeležencev, ki se nagnete na progo. Ko so vsi biki v areni, izstrelijo tretjo raketo in ko jih polovijo ter zaprejo v ogrado, še četrto, ki označi konec encierra. Vse skupaj traja dve, tri, največ pet minut.

Tipičen rezultat teka je trideset do štirideset poškodovanih, od tega jih kakih pet konča v bolnici. Lokalni dnevnik Diario de Navarra, ki v času festivala izdaja posebno tridesetstransko prilogo, običajno objavi intervju s kakšnim od težjih ranjencev, njegovo fotografijo, natančno število šivov, s katerimi so ga zakrpali in zagotovila, da se bo naslednje leto kljub vsemu zopet udeležil encierra. Vsi tega niso bili sposobni zagotoviti. V prejšnjem stoletju je tek bikov zahteval trinajst smrtnih žrtev, zadnjo leta 1995.

Tek bikov si je možno ogledati na več načinov. Prvi, najlažji in najpreglednejši je preko televizije. Vsak tek prenaša nacionalna televizija z neštetimi ponovitvami in počasnimi posnetki. Nekoliko težje je priti zraven na balkone domačinov, ki stanujejo ob progi. Ti so običajno zasuti s prošnjami sorodnikov, prijateljev in znancev, nekateri pa vseeno najdejo prostor, seveda v zameno za skromno nadomestilo v približni višini trideset evrov. Še več truda je potrebno za zagotovitev prostora ob leseni ogradi neposredno ob progi. Priporoča se prihod dve uri pred začetkom in trmasto stanje na mestu. Zadnja možnost je stadion, kjer se tek zaključi. Pogled je odličen, vstopnice poceni, spodnje tribune so pa zastonj, vendar je tam možnost, da te zadene rdeče vino iz meha kakega domačina največja. Položaj v areni ima še dodatno prednost. Po zaključku teka namreč v areni ostane množica ljudi, med katere spustijo mlajše bike in adrenalinska zabava z nekoliko zmanjšano nevarnostjo se nadaljuje.

In tako, vsak dan, osem dni, vse do 14. julija opolnoči, ko se festival zaključi s procesijo ‘Pobre de mi’. Sodelujoči se zberejo pred mestno hišo s svečami v rokah in zapojejo pesem, ki bi se v slovenščini glasila nekaj kot ‘Ubogi jaz, zabave je konec’. Čistilci počistijo še zadnje ostanke festivalske nesnage, bari zaprejo svoja vrata, Pamplona se zopet prelevi v zaspano provincialno prestolnico in taka ostane vse do naslednjega 6. julija.

Tekst in fotografije Ivan Župič