Po Nilu navzdol

Že v časih starega Egipta je le redkokateri popotnik zašel južneje od Asuana in še danes je tako. V zgodnji faraonski dobi je bila tam prestolnica kraljestva, pozneje pomembna postojanka karavanskih poti, danes pa je mesto na idilični lokaciji ob Nilu za turista le izhodišče za obisk nekaj najboljših templjev v državi, kot sta recimo Abu Simbel in Philae. Tako sem se nekega vročega poletja v Asuanu znašel tudi jaz.

Egipčani v turističnih predelih neprestano nekaj prodajajo in borba za kupca je neusmiljena. V Asuanu je najpogostejši prodajni artikel izlet z jadrnico, v Luksorju so tečni taksisti, Kairo je poln vodičev, ki ti na poti do piramid skačejo v taksi in te poskušejo pripeljati do ‘bratrančevih’ kamel, v Dahabu ponujajo izlete v puščavo in morske potope, v Aleksandriji… hej, v Aleksandriji pa ni toliko tujih turistov in je kul in nihče ne teži!

Seveda je v borbi s premetenimi prodajalci kupec vedno v slabšem položaju, zato se mi je v Asuanu zdelo neskončno fino, ko sem v dvoboju z oderuškim trgovcem enkrat zmagal jaz. Pa je šlo za čisto malenkost. Od uličnega prodajalca sem si naročil kokakolo in v tisti prepoteni vroči utrujenosti pozabil preveriti, koliko zadeva pravzaprav stane. A je imel dečko za hrbtom napisan cenik – sicer v arabščini, a sem se pred odhodom naučil arabske številke in sem tako po primerjavi napisa na steklenici z napisom na tabli ugotovil, da kokakolo prodaja po pol egipčanskega funta.

V vmesnem času je prišel do mene priletni ameriški turist in me vprašal, koliko stane kokakola. Ne vem, kaj mi je bilo, morda sem možakarju zavidal klimatizirano kabino na luksuzni križarki, in sem rahlo osorno odvrnil: »Nimam pojma.« Pa je stopil do pulta, kupil kokakolo in mi v odhajanju prišepnil: »Tri funte je!« Ko je prišel čas za plačilo, sem položil pol funta na mizo in ko me je prodajalec poskušal prepričati, da mu moram dati tri, sem le smeje pokazal na cenik, nakar je cela njegova druščina bruhnila v krohot. Že to, da sem za kupljeno plačal normalno ceno, se je zdelo kot zmaga.

Naslednja načrtovana postaja po Asuanu je bil Luksor in do tja sem se želel pripeljati v stilu: s tradicionalno jadrnico imenovano feluka, najpogostejšim plovilom na Nilu z neskončno fotogeničnim in elegantnim jadrom. Izbranemu prevozniku se je reklo Captain Jamaica in čeprav kapitana osebno nisem nikoli niti od blizu videl, je bilo na palubi venomer imenu ustrezno zakajeno.

Moj Lonely planet mi je priporočil, naj trdno preverim, da na krovu ne bo več kot osem ljudi in čeprav je organizator jadranja ob plačilu obljubljal, da bo jadrnica malodane prazna, se nas je zjutraj vkrcalo štirinajst. Ena velika družba Avstralcev in nekaj nas drugih eksotikov. Kakorkoli so mi ljudje iz ‘down under’ ponavadi simpatični, so bili tile njihovo čisto nasprotje. V dveh dneh nismo spregovorili več kot par besed – na mali jadrnici so se držali bolj zase, zbijali slabe šale in pogovarjali neumne pogovore.

O sami vožnji po Nilu pravzaprav ne znam povedati veliko, saj je minila v lenobnem poležavanju in opazovanju bregov, ki se niso prav veliko spreminjali. Opazil sem le, da je na reki prekleto malo mostov in razen turističnih križark skoraj nič resnega prometa. Še krokodilov nisem videl – ti menda živijo bolj v zgornjem delu toka, v Nasserjevem jezeru jih baje kar mrgoli. Vožnjo smo le redko prekinili, ena od takih priložnosti je bila obisk templja, ime sem seveda pozabil, ki sem si ga prvič lahko ogledal v miru – v vseh drugih so namreč turisti plezali drug po drugem, tu pa je bilo le ducat nas z barke. Varnostnikom se ni dalo kaj preveč in so kot ubiti ležali po tleh in gotovo je v nekem kotu spal tudi Amon Ra.

Takoimenovano ‘jadranje do Luksorja’ se je seveda izkazalo za klasični nateg. Ko so nas izkrcali, je bilo do Luksorja še kar precej kilometrov in namesto jadrnice so nas naložili na kombi. Hvalabogu je razočaranje kmalu pogasil mimobežni obisk enega najboljših templjev v Egiptu. Horusov tempelj v Edfuju je najverjetneje najbolj ohranjen staroegipčanski arhitekturni podvig in ena od poslednjih velikopoteznih faraonskih gradenj.

V Luksor smo se torej pripeljali in to v konvoju. Po pobojih turistov v devetdesetih oblasti ničesar ne prepuščajo naključju in ker so tisti kraji menda nadvse nevarni in polni teroristov, dobijo tuji turisti za vožnjo policijsko spremstvo. Sam Luksor je bil v antiki pet stoletij prestolnica egipčanskega kraljestva na vrhuncu moči, zato ne preseneča, da je v mestu in okolici največja koncentracija ruševin v državi. Tam je tempelj v Karnaku, Ramzesov tempelj, kopica drugih templjev, Dolina kraljev, mavzolej kraljice Hatshepsut in tako naprej, našteval bi lahko v nedogled. Nasploh je zahodni breg Luksorja poglavje zase – na velikanskem pokopališču je največ grobnic egipčanskih faraonov, pa tudi plemičev, umetnikov in navadnih ljudi.

Slovesu kraja primerno se je razvila turistična industrija, zato se je nemogoče sprehoditi ob bregu Nila, ne da bi ti devetkrat ponudili taksi za ogled zahodnega brega, štirikrat izlet z jadrnico in petkrat panoramsko vožnjo s kočijo. Zaradi tega, in ker se tudi najboljših ruševin enkrat zasitiš, mi je ob odhodu avtobusa v Kairo kar malce odleglo.

Tekst in fotografije Ivan Župič.