Namibija - bogovi še vedno padajo na glavo II.

Še nekaj imajo na bencinskih črpalkah, kar boste potrebovali vsak dan – drva. Če jih ne dobite od domačinov ob cesti ali v kampu, potem jih kupite na črpalki in imejte tudi nekaj teh za rezervo v prtljažniku. Ko tole berete, že veste, da morate imeti velik prtljažnik. Kar pomeni, da je tale Toyota Hillux en hudo velik avto. Zakaj drva? Ker je kampiranje daleč najcenejši način in, če smo odkriti, tudi tisti pravi za odkrivanje Afrike. Po večini so kampi tako urejeni, da premorejo veceje, tuše s toplo vodo, bar, bazen in celo restavracijo. In povsod imajo žar ali pa vsaj prostor za kurjenje žara. Ker je veliko ceneje v trgovini nakupiti vse potrebno za piknik, kot se prehranjevati v relativno dragih restavracijah. Za kuho smo se organizirali tako, da je bil vsak avto po nekaj dni dežuren in moral poskrbeti za naše želodce. Zjutraj zajtrk, čez dan kako sadje in sendvič, zvečer meso in zelenjava na žaru. Kar tekmovali smo med seboj, kdo bo boljši, ter tako žrli in pili kot v starih rimskih časih.

Drva pa pridejo še posebej prav, če vas kje na poti ujame tema in je potrebno prespati ob cesti. Zaradi divjih živali je priporočljivo celo noč kuriti ogenj in z nočnimi stražami poskrbeti za dokaj miren spanec. Priporočljiva je tudi vata za ušesa – malo zaradi znanih zvokov iz skupnih ležišč (smrčanje, prdenje), bolj pa zaradi neznanih zvokov iz narave naokoli (razna šelestenja, tuljenja in rjovenja).

Spar

Ne, to ni reklama za trgovino, ampak pade pa v oči. Pravzaprav bode. Afrika naj bi bila drugačna, zibelka človeštva in pobeg od materialističnega sveta. Veliki kosi Afrike nedvomno to tudi so. A tu na jugu je globalizacija že naredila svoje in tako smo za naše piknike in večerne zabave s Himabami in Bušmani skoraj vse nakupovali v nam znanih trgovinah Spar.

V Opuwu, malo večji vasi na severu Namibije, kjer živi pleme Himbe, smo v lokalnem supermarketu nakupili zalog za naslednjih nekaj dni. Čakal nas je obisk pri Himbah, kjer smo spali na robu njihove vasi, pa dolga pot na sever, na slapove Epupa in potem na vzhod vzdolž angolske meje vse do drugih slapov – Ruacana. Na poti ni bilo ne bencina ne trgovine. Tako je skupina, zadolžena za tistih nekaj dni, nakupovala in v trgovini smo ujeli res zanimiv prizor: dve dekleti iz plemena Himb sta v Sparu podobnem supermarketu, namazani s svojo trdaicionalno rdečo barvo (mešanica rdečkaste prsti in kravje masti), zgoraj brez, v rokah držali vsaka svojo pločevinko najbolj znane rdeče bele pijače na svetu. Kot da bi se nastavljali. In hkrati opozorili na to, kako jih naš svet bega. Na tržnici sem dobil potrditev svojega suma – Himbe si želijo vsega, kar imajo premožnejši. Želijo si sprememb, modernejšega življenja. Vsaj te, ki živijo relativno blizu in v stiku s civilizacijo. In ker tega ne morejo dobiti, se tolažijo z – alkoholom. Kar nisem mogel verjeti, ko sem videl toliko pripadnic plemena, ki so na glavni tržnici čebljale in se nalivale z lokalnimi zvarki. »Ah, saj je nedelja. Jasno. Zakaj pa ne,« sem se nenadoma spomnil. A mi je naša vodička povedala, da je žal tako vsak dan. »Ko pijejo, pozabijo na vse.« To sem dobil v odgovor.

Se zgodovina ponavlja? Ko so belci prišli v Afriko, so domačini bili vojne med plemeni (na tem delu med Bantu črnci in Hotentoti). Belci so imeli orožje in plemena so želela to orožje. A niso imela s čim plačati. Beli človek se je spomnil – plačajte z zemljo. In črni človek jo je dal. Tako so belci povsem legalno, čeprav zvito, prišli do zemlje. Ko je bilo vojn konec in so plemena videla, kako belci uživajo v brezdelju in v pitju alkohola, so si ga zaželeli tudi sami. Vedno več. In se ga žal navlelki. A niso imeli s čim plačati. A beli človek se je spet spomnil – plačajte z zemljo. In črni človek jo je dal. In tako so belci povsem legalno, čeprav zvito, prišli do še več zemlje. Morda se kak zgodovinar ali antropolog ne bo popolnoma strinjal s tole poenostavitvijo, a nekaj resnice v njej nedvomno je.

Pri Himbah

Od plemen v Namibiji so daleč najbolj fotogenične Himbe. Z rdečo zemljo in kravjim maslom pomazani, z odkritimi prsmi in le s cunjico ali dvema tam spodaj. Opuwo je ena večjih vasi na severu Namibije, kjer Himbe živijo. Tam smo našli tudi vodičko – prevajalko, ki nas je odpeljala nekaj deset kilometrov stran, po prašni cesti, mimo grmovja, do vasi, kjer je živela malo večja družina Himb. Poglavarju sem kot šef naše skupine predal nekaj moke, jabolk, sladkorja, vode in soli ter se dogovoril, da tisto noč prespimo na robu njihove vasi. Malce sem mu zavidal njihov poligamni način življenja, pa čisto nič drugega, če sem popolnoma odkrit. In jih povabil na večerno fešto.

Zakurili smo ogenj, pojedli, začeli prepevati pesmi in plesati. Malo so nam pokazali oni, malo mi njim. Vmes smo tudi kaj spili. Mi in Himbe. A žal se je izkazalo, da je tisto, kar sem videl na tržnici, res pereč problem Himb. Vsaj tu okoli Opuwa. Ko smo prenehali piti, so lokalci, predvsem ženske, hotele še. OK, damo. Zakaj pa ne. In potem še. In potem že kar malo nasilno, da bi še. »Zmanjkalo je, mačka!« Pa kar niso hotele verjeti. Zabava nam je malo ušla iz rok. Razočaranje je bilo po prijetnem večeru in pričakovanjih veliko. Ampak potem se človek začne spraševati, kdo smo mi, da jim bomo solili pamet. Zakaj pa se ne bi napili in se zabavali? Saj je to, da skupina turistov prespi pri njih, nekaj nepozabnega ne samo za nas, ampak tudi za njih. Za njih je to pravi praznik. Bogati beli mož prinese živež, alkohol in glasbo. Razlog za dobro zabavo. Saj ni vsak dan tako. Le nekajkrat letno. Ponavadi takrat, ko pridejo skupine iz Slovenije. »Naslednjič pridem brez alkohola!« je bil moj zaključek. Saj se znamo zabavati tudi brez njega. Z glavo na zabavo.

Ne vem, sam nisem dovolj pameten. V debati o tem, ali plemena recimo temu »civilizirati«, jim pomagati in omogočiti to, kar imamo mi (pa naj bo to dobro ali ne), ali pa jih pustiti same, da se preživijo, tako kot so se tisočletja do zdaj, ni nikoli konca ne kraja. Tehtni so tako razlogi za, kot proti obema teorijama.

Pri Bušmanih

Na meji z Botswano, blizu puščave Kalahari in v njej, živi drugo razvpito pleme – Bušmani. Se spomnite filma Bogovi so padli na glavo? Kako dobri so bili v njem, ne? Ko smo se vozili proti Tsumkweju, smo ob glavni makedamski cesti zagledali znak, ki je vabil v preteklost Bušmanov. V čas lovcev in nabiralcev. Po nekaj kilometrih prašne poti nas pred vasjo sprejme tajnik vasi. Pritrdili smo mu, da želimo videti, kako je njegovo pleme živelo več kot pol stoletja nazaj in vplačali vstopnino za šov. Pravzaprav Bušmani še danes živijo kot nekdaj, le da so krpice, ki so prekrivale pas, zamenjale kavbojke in bombažne majice. In da jim je vlada zemljo, na kateri lahko nabirajo in lovijo, močno skrčila in jo preimenovala v zaščiteno območje. Ta problem rešujejo zdaj tako, da nekatere dele zaščitenih območij odpirajo in Bušmanom dovolijo eksistencialno izkoriščanje (nabiranje, obiranje in lov).

Po nekaj minutah je mimo nas švignila cela vas. Na pol gola. Sledili smo jim do njihove bivše vasi. Slamnatih koč. Tam so se posedli in imeli bojni posvet. Nato so odšli v buš (grmičevje, ki prerašča puščavo Kalahari in po katerem se imenuje pleme Bušmanov). Pod prvim grmovjem so začeli kopati in na plano privlekli koreninice. »Dobro za trebuh. Za nosečnice.« Sledilo je plezanje enega po drugem na drevo. Kjer sta se glavni veji razcepili, je v luknji ostala voda. Še od zadnjega dežja. »Za žejo!« Potem so zaslišali neko šelestenje v travi. Napeli so loke in izstrelili puščice. Ptič je poletel. »Bi bila večerja. Če bi ga zadeli!« Vse to so prikazali na tako pristen način, s tako vnemo, da jih ni boljših naturščkov – igralcev. Niti v Kusturičinih filmih ne. Kljub temu da je to igra za turiste, so nas popolnoma prepričali in povlekli v svet buša.

V Tsumkweju smo potem spet najprej poiskali nekoga, ki je znal angleško in pa njihov jezik, ki je mešanica besed in tleskanja z usti. Vodiča sem opozoril na to, kar se nam je zgodilo s Himbami, in zagotovil mi je, da Bušmani niso več taki. »Pa so bili?« »Ja, a turistov je bilo vedno manj. Povedali smo jim, da turisti ne marajo, da se stalno nekaj prosi. Tega so se naučili in zdaj turisti spet odhajajo bolj zadovoljni.« »Ja, upajmo, da je res tako.«

Od Tsumkweja smo se nekaj deset kilometrov peljali po prašni cesti in zavili v buš. Pa potem še nekaj kilometrov po poteh, ki jih zmore le visoko vozilo na štirikolesni pogon. Dokler nismo prišli do velikih baobab dreves, tako tipičnih za Afriko. Pod njimi smo postavili šotore in nekaj nas je šlo povabit domačine na večerni ples ob ognju.

Morda Bušmani res niso več tako fotogenični, kot so bili nekdaj. Ali tako, kot so danes Himbe. Danes živijo v barakah in v cunjah, ki jih dobijo. Svoje krpice in sulice so zamenjali za hlače in majice. In taki so prišli na fešto. Posedli so se na svoj konec in prižgali svoj ogenj. V glavnem mlade punce. Bolj pogumni, moški in nekaj starejših žensk, pa k nam ob ogenj. Starke so začele ploskati in peti, dva tipa pa sta na pol naga v ritmu začela poskakovati okoli ognja. Z Golobom sva se pridružila in popolnoma padla notri. Ogenj, bobni, ploskanje, petje, stalno ponavljanje istih glasov in ritmov, pod baobab drevesi, z Bušmani, v Afriki … Trans. Kmalu nisva več vedela, kje sva. Samo še skakala sva kot utrgana.

Ko sem prišel k sebi, me je vodič prosil, naj dam kakšno našo glasbo na avtoradio.
»Katero pa?«
»Tisto vašo hočejo domačini. Saj veš. Harmonika. Tisto: ta da ta ta …«
Pojma nisem imel kaj želijo. »Domačo? S harmoniko?«
»Ja, ja!«
In potem sem se spomnil. Zapuščina Zvonetovih, Hinetovih in Petrovih skupin. Na Roblek. A kaj, ko tega komada ni imel nihče s sabo. Našli smo CD z Global Kreinersi. Takoj ko se je zaslišalo harmoniko, so bušmani ponoreli in začeli skakati kot otroci. Predvsem punce, ki so sedele same ob ognju, in pa starke, ki so prej ploskale in nas spravljale v trans. Zavrteli smo še južnoafriška hita Zithande in Doo Be Doo skupine Freshly Gorund. Ti so jim bili bolj pri srcu in vsakega izmed komadov smo zavrteli vsaj dvajsetkrat ter peli in plesali okoli avtomobila. »La, la, la la la la la la …« Do jutra. Ter skoraj zažgali naše šotorišče …

Katatura township
Na celi poti smo obiskali še ozek pas pod Angolo, ki se imenuje Caprivi, neuspešno skušali prečiti park Kaudom (en avto je zaštrajkal, pa smo namesto čez park morali po nekaj deset kilometrih vožnje po pesku obrniti in k mehaniku). Pa najlepši nacionalni park Etosha, kjer so pred nami bežali nosorogi, opice, levi, sloni, žirafe, hijene in zebre. Za nami pa sta prišli Francozinji, ki smo jih srečali že nekje na začetku poti, in spet malo popestrili našo pretežno moško družbo. Predstavili sta nam svoj projekt, ki je obiti svet in intervjuvati ženske tega sveta, rojene leta 1981, tako kot onidve, jim pomagati v težkih življenjskih okoliščinah in predstaviti njihove življenjske zgodbe svetu (www.81femmes.org). Mi pa smo jima predstavili naše dobrote, kot so domači rum, pršut, teranov liker, klobase in pelinkovec. »Life is great!« smo ugotovili družno in se še zadnjič razšli. Preden se je naša skupina vkrcala na letalo proti domu, smo si v Windhoeku ogledali še Kataturo – največji tako imenovani township, kjer so v časih aparthejada (in še danes) živeli le črnski prebivalci. Dobili smo vpogled v življenje v teh nevarnih predelih, kjer marsikje ni ne vode ne elektrike. In tako videli, da Namibija ni le lepa in prostrana, ampak ima tudi temno sedanjost in preteklost. Apartheid. Rasno razlikovanje je še danes prisotno. In večina zemlje je še vedno v rokah belcev. Tako kot skorajda ves posel.

Namibija je res lepa. Vsakomur, ki je bil že tam, verjamem, da je to najlepša dežela na našem planetu. Zato grem letos spet tja!

Info:
V Namibiji je relativno varno. Najboljši, pa tudi najcenejši način odkrivanja je z najetim vozilom. No, morda bi bilo ceneje potovati kot Gregor Sedmak ali štopati, ampak pustimo ekstremne primere. Zato predlagam, da zberete vsaj za en avto ljudi, najamete eno Toyota Hilux, ki stane okoli 90-120 EUR na dan z zavarovanjem vred, in si začrtate pot. Za okoli 5000 kilometrov poti in vse največje znamenitosti boste potrebovali okoli 3 tedne. Nikar ne izpustite puščave Namib in ogleda iz letala, pojanja s quad bajki (mali štirikolesni motorji) po puščavi okoli Swakopmunda, pa rdečih gora Spitzkoppe, plemen Himb okoli Opuwa in na noro počasni vožnji po brezpotjih z angolsko mejo, nacionalnega parka Etosha, kjer boste lahko v fotoaparat ujeli leva, slone, žirafe, nosoroga, zebre in tisoč in eno vrsto antilope. Če ste mesojed, priporočam, da kakšno žival tudi poizkusite. Za moj okus je zmagal kudu, zebra ni dosti zaostajala. Tu pa je seveda še drugo znano pleme - Bušmani. Tam okoli Tsumkweja, na meji z Botswano jih najdete. Pri njih lahko tudi prespite. Med drugim vam bodo pokazali, kako so še pred skoraj 100 leti hodili na lov in nabirali sadeže in koreninice. Zelo kjut. Pravzaprav šele ko vidiš te naturščke, dojameš, zakaj je film Bogovi so padli na glavo tako dober film. In kdaj na pot? Predlagam mesece od maja do novembra, saj je v naših zimskih mesecih tam deževna doba. Avionske karte so relativno drage, še najbolje je poskusiti leteti iz Nemčije, preko kake last minute možnosti, ko cene padejo tudi pod 700 EUR. Redna linija iz Ljubljane preko Frankfurta pa pride okoli 1100 in še več EUR. Tam potrebujete vsaj 800 EUR za najem avta, bencin in hrano, pa še okoli 150 za vstopnine v parke in nočitve v kampih. Če se seveda temeljito pripravite in dobro organizirate. Pod 2000 EUR torej nikakor ne boste prišli skozi, s tem da so tu vsaj še stroški rezervacij, pridobitve vize, odličnega piva in vrhunskega vina.

Tekst in fotografije Rok Kofol.

Rok Kofol je popotnik, ki ima za sabo dobršen del zemeljske oble, organizator potopisnih predavanj in gonilna sila Shappcev. Z njim se lahko odpraviš tudi na potovanja po Južni Ameriki, Afriki ali Aziji, več o tem na www.tao-adventure.si