Namibija - bogovi še vedno padajo na glavo I.

»Ma, ni to tista prava Afrika, je pa res tako lepo, da boš hotel še iti tja.« Najprej nisem razumel, zakaj vsi pravijo, da je Namibija najlepša dežela na svetu. Mislil sem si, da me bodo prevzeli ljudje. A Namibija je ena redkih dežel, kjer ti pod kožo zlezeta prostranost in brezmejnost narave. Saj ni čudno, ljudi je le za vzorec.

Odrvenela rit

V Južni Afriki sem si lani s kolegom Luko na osemdnevni gorskokolesarski dirki Cape Epic nategnil najprej levo stegensko mišico, potem pa si natrgal še desno ahilovo tetivo. Luki je odpovedalo koleno. Kljub slabi statistiki sva stisnila zobe ter mazala svoje lesene riti z dojenčkovo kremo in pudri, tako da sva skorajda uspela. Ja, skoraj še nikoli ni zajca ujel, boste rekli. A za naju je bil uspeh prevoziti sedem od osmih etap, na katerih sva bila vsak dan po 9 ur na »pegleznu« podobnemu sedežu (definitvno pa tako trdemu!) ter prekolesarila povprečno 2500 višinskih metrov in 125 kilometrov dnevno. Po koncu sem si rekel, da če sem preživel to, bom tudi plavanje v kletki z belim morskim psom. In sem. Ena najlepših izkušenj v mojem življenju. Pa ne kolesarjenje! Tega ne grem ponovit za noben denar. Enkratna izkušnja – res, samo za enkrat. Pogleda iz oči v oči z eno najbolj strašnih zverin morja – ja, to pa je tisto, česar ne bom nikoli pozabil. In bi takoj ponovil. A v Windhoeku, glavnem mestu Namibije, so me že čakali novi prijatelji. Svojo »zmatrano« in tako trdo rit, da bi mi jo zavidala čisto vsaka ženska tega sveta, sem posadil na oblazinjen sedež avtobusa in se več kot en dan presedal z riti na kolena in spet nazaj na rit. Da le ne bi bolelo in peklo. Pokonci me je držala misel, da grem končno v pravo Afriko. Stran od velikih haciend, vrhunskega vina in divjega mesa na žaru, stran od manekenskega nočnega življenja Cape Towna in stran od Spara, ki je le eden nam bolj znanih boljših sosedov v Južni Afriki.

Prava Afrika?

Najlepša narava, safariji iz risank, naši predniki, rajske plaže, vročina, AIDS, komarji, malarija, savana, levi – vse to je v Afriki. Tako si jo predstavljamo. Taki so stereotipi. Po treh obiskih lahko povem, da so safariji res kot iz dokumentarcev, da je Zanzibar res tako pravljičen, kot se sliši o njem, da je v Namibiji ponoči dve stopinji Celzija in da pade tudi pod ničlo, da se ljudstvo Himb uničuje z alkoholom in da so levi ena najgracioznejših pojav na tem planetu.

Namibijo sem si tokrat izbral zato, ker vsi, ki so bili tam, pravijo, da je ena najlepših in najvarnejših destinacij na črnem kontinentu. Mikalo me je predvsem srečanje s plemeni, kot so Himbe in Bušmani. Pa prelepa puščava Namib, ki je ne samo najstarejša, ampak tudi najlepša. Rdeč pesek in modro nebo dajeta take kontraste, da kar ne moreš verjeti, da to lahko obstaja v naravi. Puščava Namib je res miss fotogeničnosti. Preden sem šel na pot, sem izbrskal tudi nekaj osnovnih podatkov, recimo to, da je Namibija samostojna od leta 1990. Se pravi malo dlje kot Slovenija. Skupnega s to deželo nam je tudi to, da na površini 40 Slovenij živi le toliko ljudi kot pri nas – slaba 2 milijona. Kar pomeni, da si zelo vesel, ko koga srečaš. Za Namibijo so namreč značilni ogromni pejsaži in nikjer nikogar. Pomirjujoče lepo. A po nekaj dneh začneš pogrešati toplino ljudi, zabave, folklorne večere, tipično hrano, smrad, energijo, barantanja … Vse tisto, kar je pristno. Kar oddajamo ljudje.

Prebivalstvo, kolikor ga pač je, je zelo mlado, saj imajo skoraj polovico otrok pod 15 let. In samo slabih 5% cipresnikov, t.j. starih nad 65 let. Pri nas pa se zdi, da je stvar ravno obrnjena. Vsaj glede na to, kako nestabilni so naši pokojninski stebri…

Voda v rezervoarju za bencin

Na internetu je ogromno agencij, ki izposojajo takšne in drugačne avtomobile. Nič čudnega, saj je to edini pravi način za doživljanje in odkrivanje bivše Jugozahodne Afrike, danes imenovane Namibija. Malo primerjajte cene, predvsem pa se pozanimajte, koliko stroškov zavarovanja krije najem. Na potovanju smo skoraj vsak dan taborili, tako da brez šotorov ne gre. Vse za taborjenje si lahko sposodite v agencijah v Windhoeku: od žlice, preko hladilnikov in šotorov, do posod za rezervni bencin. Slednje je priporočljivo napolniti na vsaki črpalki, saj marsikatera na zemljevidu ravno na tisti dan, ko greš skozi, nima bencina. Ali pa sploh ne obstaja več. Mape novejšega datuma so tako nepogrešljive, še bolje pa se je o črpalkah pozanimati pri agentu, kjer najemate avto, in pa pri popotnikih, ki jih boste srečali na poti.

Mi smo imeli z avti kar srečo, saj ni bilo kakih hujših okvar. Enkrat se nam je zapacal filter, tako da se je mašina malo pregrevala, drugič pa smo bili popolnoma sami krivi za slabo voljo in danes veliko smeha. Dodatne plastične posode, ki smo si jih sposodili, so bile za vodo in bencin enake. Le da so ene smrdele po bencinskih hlapih, druge ne. Ja, in tu se začne zgodba. Ko nam je v eni od Toyot Hillux zmanjkalo bencina, smo natankali našo zlato rezervo. 150 kilometrov pred ciljem tistega dne – Swakopmundom. Po polovici izpraznjenega kanistra se je začelo tankati mimo odprtine in polivati po nogah. »Mater, ne me polivat!« »Ja, sori, ampak zakaj pa nič ne smrdi po bencinu?!« Tako nekako so se čudili tisti okoli rezervoarja. In tisti trenutek tudi izvedeli zakaj. Ker smo tankali vodo, ne pa bencina! Štala. Voda v rezervoarju. Bognedaj, da bi vžgali avto. Moški damo glave na kup. Rešitve? Izpraznimo tank; vlecimo avto; gremo po mehanika. Pa smo šli lepo po vrsti. Medtem ko so eni s cevko nekako skušali izprazniti tank, smo drugi ustavili prvi mimo vozeči avto. Glede na to, da smo bili sredi namibijske puščavske planote, kjer ni bilo žive duše, je kar nekaj časa trajalo. Dva temnopolta moža v njem smo pobarali, kaj storiti v našem primeru. Padla sta v krohot in mislila, da ju zafrkavamo. Ko sta dojela, da beli možje ne samo da lahko skačemo, ampak tudi tankamo vodo namesto bencina, sta le zmajala z glavo, povedala, da bi moral biti na dnu tanka vijak, ki naj ga odvijemo, da bo bencin stekel ven, in šla dalje.

Tako se je Janez ulegel pod avto in začel razstavljati rezervoar. Žal tistega vijaka, ki ga najdete skorajda na vseh modelih, ravno na tem ni bilo. Murphy - kako dolga je minuta, je odvisno od tega, na kateri strani straniščnih vrat si.
Druga rešitev: vleči avto. 150 kilometrov? Raje ne.

Tretja rešitev: gremo po mehanika. Medtem je že padla noč in dvomili smo, da bomo koga našli. Če pa ga bomo, je vprašanje, če bo hotel z nami. Pomislek je bil tudi ta, da najbrž ni najvarneje ponoči sredi ceste pustiti avto z nekaj ljudmi.
Medtem se nam je bližal tovornjak. »Tovornjakarji morajo znati popravljati vse!« sem si rekel in že stal sredi ceste. Vozil ga je nek Nemec in z njim prepotoval že skoraj celo Afriko, od severa do juga. On in njegov pes. Ko nam je to razložil, smo vedeli, da je naš odrešenik – tak človek mora imeti v tovornjaku in v svojih rokah rešitev za vsak problem. Izkazalo se je, da za naš problemček ni imel ne pravega orodja ne prave ideje. Hudič, pa tak avanturist …

»Rok, spet gre avto!« Ustavili smo rdeč osebni avtomobil, in ko smo povedali našo neverjetno zgodbo, je najprej sledil glasen smeh. »Fanta, kaj čmo. Se zgodi. Imata idejo, kaj naj?« Ko smo razložili, da smo vse opcije, ki sta jih predlagala, pokurili, sta ugotovila, da pred njima stoji izziv, ki bi lahko bil bogato nagrajen. »Ja, seveda. Če nam tole rešita dobita vsak za gajbo piva!« In že sta ležala en pod avtom, drugi v mašini. Nekaj cevk sta odvila, eno pa nastavila tako, da je voda (ponavadi sicer bencin!), ki naj bi se dotakala v motor, pljusknila(?) mimo. Na tla. Vsakič, ko smo obrnili ključe in tako želeli vžgati avto. Ponavljali smo, dokler ni izčrpalo vse vode in je iz cevke začel pljuskati bencin. Potem smo cevko nataknili nazaj v motor, vžgali in … odpeljali. Izpraznili smo vso vodo iz rezervoarja (približno 10 litrov), črnca pa sta dobila vsak za dve gajbi piva. Čez dobro uro smo že bili v Swakopmundu. Edinem mestu na poti, kjer smo rezervirali hostel in si tako privoščili pravo posteljo. Za dve noči. Brane je bil najbrž najbolj željan te postelje in tako utrujen od avanture tistega dne, da enostavno ni videl bazena, ko smo vstopili v bar in si naročili Windhoek lagerja, najboljše pivo daleč naokoli. Eni smo tako začeli s pivom v roki, Brane pa v vsej svoji opravi v – bazenu. K sreči ni bilo nič hujšega, le očala smo našli šele naslednji dan, na dnu bazena.

Naslednjič: Med Himbami, obisk pri Bušmanih in praktične informacije o popotovanju po Namibiji

Tekst in fotografije Rok Kofol

Rok Kofol je popotnik, ki ima za sabo dobršen del zemeljske oble, organizator potopisnih predavanj in gonilna sila Shappcev. Z njim se lahko odpraviš tudi na potovanja po Južni Ameriki, Afriki ali Aziji, več o tem na www.tao-adventure.si.