Najboljša hrana za doživetij lačne želodce III. (Vietnam)
3. September 2007 · Piše Iva Gruden
Po dobrem tednu je prišel na vrsto Vietnam. Zajebancija na meji je bila podobna kot pri vstopu v Kambodžo, namreč, kam pa pridemo brez barantanja za postopek pridobivanja vize? V Vietnam gotovo ne! Sicer sem obiskala le Saigon (Ho Ši Min), Mekong delto in Hanoi, ampak uvodno pogajanje za ceno je bil le vrh ledene gore. Tako kapitalistično usekanih ljudi na svoji poti nisem srečala. Kdo bi si mislil, da bodo tako stiskaški prav prosocialistični Vietnamci?
Če je Bangkok kaotičen, je ob obisku Saigona definicijo nujno treba spremeniti. Kot se za Vietnam kot menda revno državo spodobi, je avto luksus, ergo se ves potniški in tovorni promet odvija na motorjih. Poseben problem za zahodnjaško cestno kulturo je nepregledna množica motorjev, ki se vsuvajo z vseh strani in se kot Ljubljanica pojavijo povsem nepričakovano. Edino pravilo je, da prometnih pravil pač ni. Kaos je še večji, ko domačini prav z motorji prenašajo svojo robo. Ko se vsi kupci z novimi pridobitvami po štirje napokajo na motorje in ko se jim pridružijo se kolesarji, prometni vrvež nemalokrat spominja na živalski vrt.
V Hanoi sem priletela ravno na vietnamskega novega leta dan. Slaba poteza, ampak žal ni šlo drugače. Gneča in kaos najbolje zajameta dejansko dogajanje v mestu. Ko sem se končno uspela prebiti skozi večtisočglavo množico ob jezeru Hoan Kiem do hotela, sem lahko samo odložila svoje stvari in se odpravila nazaj do vode, od koder je točno ob polnoči švistnil ognjemet. Po točki D pa se je Hanoičanom oz. hotelskim delavcem dejansko utrgalo. Kamor koli sem se z družbo še treh avstralskih turistov obrnila, že so nam potiskali v roke pravkar odprte pločevinke piva, nam tlačili v usta dolge slamice za pitje tradicionalnega vina ali nas zasipali s kandiranim sadjem in semeni. Hočeš nočeš smo v našem hotelu do jutra s primerno dozo krepčil z receptorjem debatirali o novoletni simboliki, nogometu, Titu in ostalih sorodnih temah.
Iz Hanoja sem izkoristila novonastalega azijskega ponudnika poceni letalskih letov Air Asia in odletela prespat v Bangkok. Naslednje jutro sem imela namreč let nazaj v dolgočasno Evropo. Res − po enomesečnem življenju na drugačen način je stara celina povsem dolgočasna. Razen na osamljenih, neturističnih predelih, ki pa so za navadne popotnike zlata vredna redkost, pozabite na pet minut zase dnevno. Vse se dogaja na ulici, vse se deli s skupnostjo, individualnost je nepoznan pojem, pustost pri kulinariki ne obstaja, »nek se vidi razkoš« je glavno vodilo pri čaščenju božanstev … Kdor je lačen doživetij, naj se poda na Vzhod. Njihova verzija »malo mešano« najbolje nasiti take vrste želodec.
Tekst in fotografije Iva Gruden.
Iva je popotnica in novinarka Nedela. Jeseni se odpravlja na obisk New Yorka in Vancouvra.
Full lušne fotke! Zanimivo je vidt fotke istih mest, ki si jih tudi sam obiskal še iz drugega vidika…
Enako, enako.
Hvala. 
Chao em,
nisem razumel besed: “Tako kapitalistično usekanih ljudi na svoji poti nisem srečala. Kdo bi si mislil, da bodo tako stiskaški prav prosocialistični Vietnamci?”
Lp, Borut
živjo! v mislih sem imela njihovo hlepenje po denarju, “akumuliranju bogastva”. od socializma, ki ga kao furajo, sem pričakovala bolj tovariški odnos, kaj pa vem. prej v kambodži in na tajskem ni bilo tega občutka, da se jim gre zgolj za denar in ne, recimo kot kar nekajkrat v kambodži, za stik s tujci in neko kulturno izmenjavo. ne spomnim se, da bi se s kakšnim vietnamcem zapletla v pogovor kar tako v tri dni, kot sem se prej v drugih dveh državah. vedno je bilo samo glede denarja, pogosto mi niso vrnili prave vsote, pa čeprav sploh ni bil problem v denarju (kar koli je bilo itak drobiž v primerjavi z našimi cenami), ampak v principu. mogoče sem se narobe izrazila, ampak od vietnamcev sem še najbolj pričakovala, da bodo delovali v stilu za dobrobit vseh, pa se je to pokazalo najbolj v kambodži. najbrž bo tako, da manj ko imaš, raje drugim daš. vietnam je mogoče postala že preveč bogata država za to - konec koncev so jih sprejeli v WTO. upam, da sem ti vsaj malo pojasnila svoj pogled.
Zal mi je, da si dobila taksen vtis, kar pomeni, da nisi dozivela pravega Vietnama. Mogoce zato, ker si bila premalo casa v Vietnamu. Vietnamci se namrec tujcem ne odpirajo prevec hitro (kar je povsem razumljivo po vsem kar so doziveli, ko so jim poskusili uturiti “pravicni druzbeni red”). Mislim pa, da je najvecji problem v nas “razvitih”, ki gremo tja dol z fiksno idejo v glavi, da bomo dobili vse napol zastonj in potem, ko kdo od nas zahteva 2 donga vec jih imamo za nekoga, ki hlepi po denarju in akumulira bogastvo. Receptorka hotela s petimi zvezdicami dela za francoze za 60 dolarjev na mesec, nocitev v hotelu pa stane 130 dolarjev na noc. Kdo si tukaj akumulira bogastvo? Sicer pa, ce se se kdaj odpravis v Vietnam (kar bi vsekakor morala narediti, saj najlepsega v V.namu se nisi videla), se oglasi, mogoce pa ti lahko pomagam, da ga bos imela v lepsem spominu.
Lp, pavlovic.borut@siol.net
Oh vsekakor, se strnjam s tabo. Videla sem samo Saigon, Hanoi in Mekong delto - definitivno premalo za splošen vtis o državi. Moj zapis je pač potopis, kaj sem doživela na poti in razmišljanja ob tem. V Vietnam bi se zagotovo rada še vrnila, videla vse tiste kotičke, za katere mi je tokrat zmanjkalo časa. Kot sem zapisala ob koncu potopisa, je Azija zame čudovito mikavna in čarobna in sploh opisana s samimi superlativi. In lahko zatrdim, da nisem imela v glavi ideje, kako “bogati” so dol Vietnamci. Ker niso. V primerjavi s slovenskimi standardi so … neprimerljivi. In še zdaj ne morem verjeti, kako sem lahko za nekatere stvari prišla skozi tako poceni - v bistvu se mi zdi krivično prepoceni. Tako da sem pogosto dajala preveč denarja, “mastne” napitnine, zaokroževala navzgor, kupovala v trgovinah, ki imajo višje cene zato, ker gre denar v dobre namene (npr. za emancipacijo žensk - to sicer v Kambodži, ampak jih je veliko povsod). Gre le za to, da se v Vietnamu nisem počutila tako super dobrodošlo kot na Tajskem in v Kambodži, ampak to so seveda le moji vtisi in odvisni od ljudi, na katere sem naletela, nikakor pa ne gre za dokončno sliko Vietnama. Če oz. ko grem spet dol, te pa z veseljem poiščem za kakšen nasvet. Hvala!
Še to, da ne bom izpadla protislovna. Po mojih izkušnjah je Kambodža veliko bolj obubožana kot Vietnam, vendar sem dobila vtis, da ljudem denar ni tako pomemben. V Vietnamu pa so mi pri veliko nakupih gledali pod prste in evidentno zaračunavali tujcem večkrat višjo ceno - npr. ko sem vprašala, koliko stane ta in ta obrok, je ženska odgovorila 10.000 dongov, moški pa istočasno 5000 dongov, nakar sta se v trenutku zadrege spogledala in se poenotila na 5000 dongov. Ne bi mi bil problem plačati 10000 dongov, SPLOH NE, moti pa me način, kako to izvajajo. Ko sem kaj kupovala tako v trgovinah, recimo kupila sem si en napis Cafe kao za na vrata od stanovanja, je stal (se mi zdi) 10.000 dongov in rade volje sem jim pustila 15000. Ali pa kupila nakit za 20.000 dongov, ki je bil 15.000. In tako naprej. Rešiti sveta s tem, da bi vsakič preplačevala, pa tudi ne morem. Naredim pa tiste male stvari, ki meni ne pomenijo hude izgube, nekomu drugemu pa neskončno pridobitev.
No, ce gres se kaj v V.nam se res oglasi. Jaz imam zelo lepe izkusnje z V.namom. Konec koncev je hcerka, ki ima jutri 1. rojstni dan, 50% vietnamka …
Res je da so malce usekani na denar ampak ne vsi. Pri njih mi je všeč, ker ni veliko ˝fehtarjev˝, kot v npr. v Afriki. Da bodo zaslužili bodo pometali ulice, popravljali čevlje, prodajali bencin po 1l,… Trudijo se pošteno preživeti - moje izkušnje. LP
Mi je pa Vietnam tako všeč, da grem letos ponovno - komaj čakam!!