Najboljša hrana za doživetij lačne želodce II. (Kambodža)

Po dveh tednih Tajske sem prišla v Kambodžo. Tu se je sposobnost mojega navdušenja povzpela na višjo raven. Kraljevino mnogi poznajo le po tekstilnem našitku Made in Cambodia, ne pa po presunljivih ostankih mogočnih civilizacij, grozljivi in napol zamolčani polpretekli zgodovini, izžarevanju topline iz črnih oči in prepogostim izrazom revščine. Državi, ki se duši v žrtvah z aidsom, kjer prebivalstvo redko dočaka starost nad 60 let in ki ji mednarodne organizacije vztrajno žugajo s prstom zaradi trgovine z otroki. Pa tudi deželi, kjer kljub vsem udarcem ljudje še vedno upajo v boljši jutri in ti s skorajšnjim občutkom krivde vrnejo drobiž, ki si ga po pomoti preplačal ob nakupu.

Že po nekaj dneh se mi je zdelo, da Kmerom iz oči sije čisto nekaj drugega kot Tajcem: skromnost, obubožanost, iskrenost, skrivnostnost, zgaranost. »Turisti včasih kaj kupijo, včasih pa ne. Meni je vseeno, samo da pridejo in pokramljajo z menoj,« se mi je ob kupovanju zajtrka za naslednje jutro izpovedala lastnica trgovine v mestu Siem Reap. Kmeri so mi čedalje bolj sedali v srce. Če seveda odmislim roj prodajalcev zlata vrednih plastenk ledeno mrzle vode, ki te zaznajo že izven vidnega polja in se takoj začno dreti: »Lady you neeed somethiiing, you buy cooold driiink??« Pa tudi tuktuk-voznike ob jezeru Boeung Kak v prestolnici Phnom Penh, ki najbrž z zalezovanjem in prepričevanjem turistov, da je njihova cena »zagotovo najboljša«, porabijo več bencina kot pa za vožnje same.

Tudi to, da smo zaradi rednega nasedanja na rečnem dnu do cilja potrebovali nekaj ur več, ni skazilo moje podobe o tem ljudstvu. Še posebej, ko sem čedalje bolje dojemala, kakšni dogodki so jih klesali v minulem stoletju. Rdeči Kmeri so med letoma 1975 in 1979 pobijali intelektualce, učitelje, študente, zdravnike. Vse meščane so pregnali na podeželje. Najbolj bizarno je, da je bilo režima uradno konec šele leta 1998 s smrtjo voditelja Pol Pota, čeprav so ga že leta 1979 strmoglavili Vietnamci.

Vsi ti podatki oživijo ob obisku nekdanjega zapora Tuol Sleng v Phnom Penhu, sedaj muzeja v spomin na grozovita mučenja, zasliševanja in trpinčenja 20.000 »izdajalcev države«, od katerih jih je preživelo samo sedem. Ko so me koraki vodili mimo 0,8 x 2 metra velikih celic, železnih postelj, mučilnih naprav in portretnih fotografij vseh internirancev, je mogoče dejstvo, da nimajo Kmeri dovolj denarja niti za vzdrževanje muzeja in s tem ohranitev lastne dediščine, še celo dobrodošlo.

In potem je tu Angkor Wat, nesporni nosilec naslova največjega državnega ponosa. Skoraj kot Ljubljana velika površina, na kateri je med desetim in 13. stoletjem zraslo več kot tisoč templjev, že od nastanka dalje gradi kmersko samopodobo, njegov obris krasi tudi nacionalni zastavo. Zahodnjakom je morda najbolj znano svetišče Ta Prohm iz filma Tomb Raider. »Ko so snemali film, sem stal tu in nekaj metrov od mene je prizore snemala Angelina Jolie. Takoj sem se zaljubil v njene ustnice!« je dovolj naglas skupini ameriških turistov hudomušno razlagal lokalni vodič. Jaz se za favorita nisem mogla odločiti. Stvar je tako bizarno ogromna, da lahko kljub armadi turistov – Japoncev je celo morje, tesno jim sledijo Američani in nekdanji okupatorji Francozi, pa tudi Nemci in Skandinavci – najdeš povsem osamele kotičke in jih potuhnjeno proglasiš za svoje.

Nič čudnega, da si je igralka Jolie zaželela posvojiti kmerskega dečka, si mislim in med prsti vijem ročno izdelan svilen šal za pol dolarja. Vsakdo bi se najbrž odlično počutil med ljudmi, ki te z iskrenim zanimanjem pobarajo o tvojem domu, ti čez gostinski pult povedo, kako dobro izgledaš, in zaradi katerih si hvaležen čisto za vse, kar že imaš. Kambodža ima nesporno veliko problemov. Zame pa je največji ta, da je tako neugodno daleč stran od Slovenije.

Tekst in fotografije Iva Gruden.

Iva je popotnica in novinarka Nedela. Njen naslednji podvig bo obisk New Yorka in Vancouvra.

Naslednjič: Vietnam