Martinovanje po italijansko

Martinovo je v Miranu nekaj posebnega. Malo italijansko mestece blizu Benetk bo naslednji konec tedna prizorišče gosjega festivala, ki poskuša prikazati obdobje iz začetka 20. stoletja s sejmom in zgodovinskimi kostumi, za tekmovalno vzdušje poskrbi tradicionalna igra ‘Zogo de l’oca’, obiskovalci pa si polnijo želodce z raznovrstno gosjo hrano in svežim vinom.

Sobota je dan za zabavo: odpre se sejem z gosjimi in drugimi izdelki, nastopijo ulični artisti in glasbeniki, odvije pa se tudi lepotno tekmovanje za najlepšo gos. Nedelja je čas za spektakel: dopoldne je na vrsti gosja dirka, popoldne pa igra ‘Zogo de l’oca’ na miranskem glavnem trgu, v kateri se različna moštva, oblečena v kostume iz začetka 20. stoletja pomerijo v disciplinah kot so tek v vrečah, nošenje koruze čez ovire ali obmetavanje nasprotnega moštva z žogami namočenimi v moko.

Sejem naj bi bil replika tistega iz zgodnjega 20. stoletja. Prodajalke so oblečene v kostume iz tistega časa, le artikli delujejo nekoliko bolj sodobno in edina valuta, ki jo sprejemajo, so evri (včasih so namesto denarja veliko uporabljali blagovno menjavo in eno od najbolj priljubljenih sredstev za plačilo je bila živa gos). Naprodaj so raznorazni gosji produkti: gosja salama, gosja šunka, gosji špeh, gosja pašteta, gosji spominki, gosje igrače, krožniki z upodobljenimi gosmi, kupiti pa se da tudi prave pravcate žive goske: iz kletke si kupec izbere željeno žival, prodajalec jo prime za vrat, stlači v žakelj, denar zamenja lastnika in kupčija je opravljena.

Ulice v centru Mirana so okrašene z velikimi gosjimi podobami. Celo italijanska pošta je posebej za to priložnost izdala serijo znamk, na kateri so seveda upodobljene – gosi. Gostilničarji, sicer veliki sponzorji prireditve, v teh dneh ponujajo posebne menuje, na katerih je glavna jed gos na tisoč in en način. Plitvejšim žepom so bolj dostopne ulične stojnice, kjer se je možno nahraniti z gosjo rižoto, pleskavico, klobaso ali sendvičem, zraven pa se lahko dokupi kozarec odličnega italijanskega vina. Na ulici postavijo na ogled različne vrste gosi od vsepovsod: od padovske do ruske, čeprav je pogled na prestrašene gosi, ki se pred obiskovalci nimajo kam skriti in se stiskajo na sredini kletke, bolj žalosten.

Vrhunec festivala je igra ‘Zogo de l’oca’, ki privabi več tisoč ljudi in se odvija na improviziranem stadionu, zgrajenem na glavnem miranskem trgu. Začne se v nedeljo točno ob 15.30. Stadion se začne polniti z obiskovalci že kako uro prej, v vmesnem času pa za kratkočasenje poskrbijo otroci, ki poskušajo s plezanjem na 15-metrski steber pobrati igrače, ki so skrite v vreči na vrhu stebra. Pri tem jim pomaga uigrana skupina mladeničev, ki bi v plezanju prekosili tudi opice.

Nekaj minut pred začetkom igre je na vrsti prihod šestih tekmovalnih moštev in njihovega spremstva na stadion. Kapetan ekipe in spremstvo so oblečeni v meščanske obleke iz začetka 20. Stoletja, sami tekmovalci pa v mornarska oblačila iz tistega časa. Spremljajo jih akrobati na hoduljah, žonglerji, bruhalci ognja in drugi artisti, ki hočejo določeno ekipo vtisniti obiskovalcem v spomin. Kapetan in tekmovalci se po prihodu postavijo na svoja določena mesta, medtem ko spremstvo cel čas igre hodi v krogu po stadionu.

‘Zogo de l’oca’ izvira iz starodavne beneške namizne igre in jo sestavlja 63 polj velikosti dva krat dva metra, vzdignjenih 83 cm od tal. Cilj vsakega moštva je premakniti svojo figuro od začetka do polja št. 63. Kapetan moštva meče kocko, ki določi za koliko se bo figurica premaknila in vse bi bilo enostavno, če ne bi nekaj pravil zadevo zapletlo. Nekatera polja imajo posebna imena, kot so ’smrt’, ‘bolnišnica’, ‘gostilna’ in določajo, da se mora figurica premakniti na začetek, en krog počivati ali kaj podobnega. Poleg tega ne moreta biti dve figurici na istem polju in to pravilo je glavni vir zabave. V tem primeru se moštvi pomerita v različnih disciplinah, in zmagovalec lahko ostane na polju, drugi pa se mora pomakniti nazaj.

V eni od disciplin štiri člane moštva zavežejo v vrečo in morajo v njej čim prej preskakljati okrog stadiona. V drugi dva člana nasprotnih ekip zaprejo v kocko, da je videti le glavo, jima nataknejo plavalna očala, drugi tekmovalci pa ju obmetavajo z žogami namočenimi v moko. V tretji mora tekmovalec vedro koruze čim prej prenesti čez ovire na drugo stran stadiona. Takšnih disciplin je še nekaj, vse pa so bolj namenjene zabavi gledalcev kot resnemu tekmovanju.

Vodji prireditve beseda teče kot namazana, v ozadju njegovega odra pa si kapetani ekip iz pletenke točijo vino in ga počasi srkajo. Med tekmovalci se sprehaja jata gosi, ki jih organizatorji podijo sem ter tja, da jih v tekmovalnem žaru kdo ne pohodi. Po devetdesetih minutah nekdo končno prispe do končnega polja in čas je za razglasitev zmagovalca. Tokrat je zmagalo lokalno miransko moštvo, čeprav se je zdelo, da pet minut po koncu igre to ni nikogar več zanimalo. V resnici je zmagal spektakel.

Tekst in fotografije Ivan Župič