Malta - ko zadiši po Sredozemlju

Otočje, ki je kar 64-krat manjše od Slovenije, je naravni biser sredi Sredozemlja. Popotnika očara s svojimi čudovitimi peščenimi plažami, kristalnim morjem, sredozemsko klimo, poceni in odlično morsko hrano ter z izjemno prijaznostjo domačinov. Odločitev za raziskovanje tega otoka je padla v trenutku, ko sva na spletni strani letalske družbe Ryanair zagledala povratno letalsko karto Treviso -Valeta za 105 € s taksami in prtljago. Na hitro sva preverila splošne informacije o Malti in zadnji večer pakirala. Tako, pa greva! En nahrbtnik, dve letalski vozovnici, rezervacija rent- a cara in dva odbita geografa. Malce nenavaden dopust, pa vendarle, želela sva, da naju Malta preseneti, pozitivno ali negativno. Prepustila sva se toku življenja in dogodivščinam.

Na letališče Luqa (10 km od Valete) sva z Lukom priletela okoli 21.00. Poiskala sva najino rent-a car agencijo in za deset dni posvojila jeklenega konjička, ki je poleg prevoza večinoma služil tudi kot potujoča spalnica. To se nama je kar hitro maščevalo, ker sva še celo noč optimistično iskala ugoden prostor za spanje in ob tem prevozila več kot polovico otoka. Navsezadnje sva se vdala, parkirala in zaspala sredi gole, kamnite pokrajine. Namesto jutranjih žarkov naju je zjutraj nehote zbudil mimoidoči lovec s psi, ki se je tako kot vsako jutro odpravljal na lov za zajci. Začela sva razmišljati, da mogoče res ni najbolj pametno spati v avtu, saj je otok gol, kamnit in se je težko skriti, plaže so preveč turistične, da bi bil neopazen, poleg tega pa v nenormalno zgodnjih jutranjih urah po celi Malti pokajo puške. Lahko bi že v Sloveniji pomislila, od kje izhaja ime narodne jedi Stuffat Tal-Fenek (zajčja obara). Tako bi se bolje organizirala.

Prvi vtisi

Na Malti je le en kamp, povrhu tega pa je sredi ničesar in zelo slabo označen. Ko sva šla tretjič mimo, se nama je posrečilo, da sva ga našla, a to veselje ni bilo dolgotrajno, ker je na vratih recepcije visel listek: »Pridem takoj!« Ker dobro veva, da besede takoj v Sredozemlju ne smeš razumeti dobesedno, sva skočila raziskovat okoliške peščene plaže. Prišla sva pozno zvečer in preživela noč v osamljenem, mirnem kampu, v velikem šotoru, s prijatelji ščurki. Preostale dni sva se trudila spati v avtu, kar nama je solidno uspevalo. Tako sva spoznala najslabše ceste in najbolj zakotne kotičke Malte in veliko okoljsko problematiko: ogromno divjih odlagališč odpadkov. Dojeti, kako je to sploh možno v državi članici EU, kjer je daleč najpomembnejša dejavnost turizem, je zelo težko. Vendar verjameva, da klasični turisti tega sploh ne vidijo, ker so omejeni na relacijo hotel-plaža-diskoteka. Resničnost pa se nahaja samo malenkost izven turističnih kompleksov. Nekajkrat sva se odločila za spanje v guest housu, predvsem zato, ker sva v avtu preveč pogrešala kopalnico in spodobno ležišče.

Pisani avtobusi

Javni transport na Malti je dobro organiziran, saj se avtobusne linije vijejo skozi vse otoške vasi in mesta. Avtobuse so pripeljali na Malto pred petdesetimi leti iz Velike Britanije, kjer so služili kot vojaška vozila. Danes zagotovo predstavljajo eno izmed največjih atrakcij, saj izstopajo po pisanih barvah in starinski obliki. Pravijo, da se mora vsak enkrat peljati in doživeti vožnjo s starim malteškim avtobusom. Vozovnica je zelo poceni, okoli 0,80 evra (od 1. januarja 2008 je tudi na Malti to uradna valuta). Ob pogledu na preznojene, kot sardele stisnjene angleške turiste v avtobusu sva sklenila, da na noben način ne bi želela izkusiti te atrakcije. Najin avto je bil čisto dovolj tresoč in poskakujoč, pa tudi ravno navadila sva se voziti po levi. Mogoče naslednjič ali pa tudi ne, saj so zaradi okoljskih direktiv EU njihovi dnevi na malteških cestah šteti. Kljub majhnim razdaljam je na cestah presenetljivo malo kolesarjev in motoristov, saj je ta način prevažanja oziroma raziskovanja otoka preveč tvegan. Ceste so preozke, vozniki vozijo po grško, o kolesarskih stezah pa ne razmišlja nihče. Kljub temu sva opazila nekaj pogumnih turistov, ki so se odločili za adrenalinsko spoznavanje Malte s kolesom.Vozni park na Malti je nadpovprečno star, saj ima povprečen avtomobil okoli 15 let. Prevladujejo stari angleški avtomobili, nekaj je tudi yugov, veliko je terenskih vozil, kar glede na stanje cest sploh ni presenetljivo. Zanimivo je, da je veliko avtomobilov že tako starih, da zanje ni več možno dobiti rezervnih delov, zato so ravno ti največkrat tarče kraje.

Problem oskrbe s pitno vodo

Malta je v preteklosti zaradi majhne letne količine padavin (600 mm) imela težave z oskrbo s pitno vodo. Vodo so črpali le iz podtalnega vodonosnika, a količina ni bila zadostna. Zato so v začetku 80-ih let postavili prvo tovarno za razsoljevanje morske vode s postopkom reverzne osmoze – poenostavljeno je to filtriranje morske vode pod visokim pritiskom skozi membrano, ki ima le nekaj mikronov velike pore. Skozi slednje lahko prodrejo le molekule H2O in tako morsko vodo povsem očistijo soli, bakterij in celo virusov ter ostale nesnage. Voda, ki je pridobljena na ta način, je izjemno čista, vendar pa je ta postopek zelo energetsko potraten, saj gre za ta namen 20 % vse električne energije, ki jo proizvede Malta v dveh termoelektrarnah. Danes tri tovrstne tovarne proizvedejo več kot polovico vse pitne vode, ki jo potrošijo stalni in občasni prebivalci Malte.

Kaotična Malteška mesta

Zaradi pestre zgodovine (od neolitika naprej so otočju gospodarili Feničani, Rimljani, Arabci, Normani, Bizantinci, malteški vitezi, Francozi in Angleži) je mesto Valeta na vsakem koraku polno arhitekturnih biserov. Kljub svoji majhnosti (polotok, na katerem se mesto razteza, meri v dolžino manj kot 1.000 metrov, v širino pa še polovico manj), je vredno več kot samo enodnevnega obiska. Podala sva se po skrivnostnih ozkih in kamnitih ulicah, ki jih obdajajo stavbe z značilnimi balkoni najrazličnejših barv in oblik. Razvajala sva se z mediteransko hrano (skoraj vsak dan je bila na krožniku odlična rižota s škampi ali morskimi sadeži), občudovala cvetoče hibiskusove parke in opazovala turistični vrvež na glavni ulici.

Medtem ko je podnevi v mestu zelo živahno, ga zvečer mesto tišina in praznina. Človek bi pričakoval, da je nočno življenje v glavnem mestu na vrhuncu, a temu ni tako. Čisto drugače je v bližnjem mestu Sliema, mestu nočne zabave in nakupovanja, ki med drugim slovi po številnih hotelih in mednarodnih šolah za učenje angleščine. Angleški jezik je poleg malteškega namreč uradni jezik Malte. Od leta 1814 do 1964 je bilo otočje angleška kolonija, zato je poleg jezika na vsakem koraku prisotno mnogo dokazov (vožnja po levi, »londonske« telefonske govorilnice, fish and chips lokali, angleške klopce itd.).

Da bi doživela najlepše in najbolje ohranjeno mesto z obzidjem na otoku, sva obiskala Mdino, bivšo otoško prestolnico. Prvi opisi mesta segajo 350 let pr. n. št., čas, ko so se tu potikali Kartežani, danes pa je to prekrasen muzej na prostem, od koder se, zaradi lege na planoti, razprostira razgled na celoten severni del otoka. Razgled je bil še čudovitejši, ko sva se v bližnji slaščičarni sladkala z najboljšimi malteškimi tortami. Maltežani so namreč znani po sladicah najrazličnejših vrst.

Marsaxlokk je živahno, tipično ribiško mestece na jugovzhodu otoka, ki še posebej zaživi ob nedeljskih jutrih, ko se stojnice na tržnici kar šibijo od svežih morskih dobrot. Poleg teh trgovci ponujajo vse vrste sadja, sirov, marmelad, medu in ostalih dobrot, gneča pa je nepopisna, saj se turisti in domačini za dobrote dobesedno prerivajo med seboj. V pristanišču pred mestom so zasidrani ribiški čolni (luzzu), ki so odeti v tradicionalno modro, rumeno, rdečo in belo barvno kombinacijo. Večino premcev ribiških čolnov krasi par Ozirisovih očes– Oziris je bil antični bog, zaščitnik pred vsem zlim, torej njegovo oko predstavlja relikt verovanja iz feničanskih časov, ki se je ohranil do današnjih dni.

Od prepadnih klifov preko peščenih plaž do kamnitih templjev

Malta ima poleg kamnitih tudi peščene plaže, med njimi so najlepše v zalivih Mellieha Bay, Paradise Bay, Golden Bay in Gnejna Bay. Zadnja je najbolj skrita, saj je težko dostopna zaradi flišnih klifov in erozijskih jarkov, zagotovo pa je daleč najlepša. Pot do te plaže je zelo zahtevna, vendar pa je bil trud, ko nama je uspelo splezati in priplaziti se do tja, dobro poplačan. Kljub čistoči in prijetni temperaturi vode sva se odločila le za »namakanje«, saj te na Malti v večini zalivov pričakujejo table z opozorili o nevarnih podvodnih tokovih.

Na južnem in jugozahodnem delu otoka prevladujejo klifi. Najbolj znani so Dingli Cliffs, ki so visoki približno 200 metrov. V bližini klifov (10 km) se nahaja Blue grotto (modra jama), ki je posledica abrazije morja. Dostop do nje je možen le z organiziranim izletom s čolnom.

Zanimivost Malte so tudi stari kamniti templji: Hal Tarxiena, Hager Quima, Mnajdre in Hal Safliena, stari približno 6000 let, starejši od egipčanskih piramid in angleškega Stonehengea. Njihovi graditelji niso popolnoma znani in namen gradnje ne čisto jasen, saj je ljudstvo, ki jih je gradilo, skrivnostno izginilo. Tempelj v Hagar Quimu je zgrajen tako, da prvi sončni žarki najprej osvetlijo oltar v notranjosti in to dvakrat na leto, na prvi spomladanski in jesenski dan. Tempelj v Mnajdri je narejen iz kamnitih blokov, najtežji tehtajo okoli 20 ton.

GOZO – drugačna podoba Malte

Poleg Malte je stalno naseljen še otok Gozo. Odločila sva se, da ga obiščeva le za tri dni. Vožnja s trajektom iz Cirkewwa do Mgarra traja le 20 minut. Čas prehitro mine, ko z navdušenjem občudujeva neposeljen otoček Comino z abrazijskimi mostovi in skrito plavo laguno, ki je poznana po snemanju filma Plava laguna. V daljavi je Gozo, na katerem se bohoti največja cerkev na Malti oziroma četrta največja v Evropi. Ko sva prispela na otok, nama je bilo v trenutku žal, da sva se odločila ostati tako kratek čas. A napovedana so bila neurja in nevihte. Zaradi tega sva malce potarnala, a naju je domačin Vince potolažil, da ni deževalo že sedem mesecev. Zadela sva na loteriji!

V prihodnosti želijo Gozo spremeniti v eko otok, kar pomeni, da bodo vso energijo, ki jo bodo porabili, proizvedli s pomočjo alternativnih energetskih virov, turizem usmerili v kmečki turizem ipd. Začetki so že vidni, kajti v bližini znamenitosti prodajajo ekološko pridelano hrano. Zaradi večinoma angleških turistov tržijo predvsem džeme (iz kaktusa, granatnih jabolk, rožičev, fig, agrumov in ostalih sredozemskih sadežev). Znan je tudi slan ovčji sir (gbejniet), kapre v slanici in sol.

Toplo sonce naju je najprej zvabilo na peščeno plažo v zaliv Ramla Bay. Bila sva skoraj sama, pesek rumen kot zlato, modro nebo z igrivimi belimi oblački in midva v kristalno čistem morju. Ne, to niso bile sanje, čeprav sva za trenutek pomislila na to. Poleg plaže so nama vzeli dih še Azurno oko – kamniti most v narodnem parku Dwejra, notranje morje v njegovi neposredni bližini, soline pri Marsalfornu, katerih bazeni so izklesani v peščenjaku, 250 metrski klifi Ta-Cenc in zaliv Mgarr ix-Xini.

Dva okusa, dva otoka

Ob vseh teh biserih narave in prijetnih ljudeh si nisva želela vrnitve na Malto. Na Gozu sva se zares sprostila in pozabila na gruče turistov, ki se gnetejo na hotelskih plažah, odmislila betonske hotelske džungle v Sant Paul’s Bayu, onesnažen zrak in prometni kaos v Sliemi in Valeti ter podeželje, ki mu kvarijo izgled divja odlagališča odpadkov. Malta počasi postaja eno samo veliko mesto. Težko je zbežati v miren kotiček sredi neokrnjene narave, ker ga enostavno ne najdeš! Naju, ljubitelja narave, je otok malce negativno presenetil. Za tiste pa, ki si želite nakupovanja do onemoglosti, norih žurov v nabito polnih diskotekah in brezskrbnega lenarjenja na peščenih plažah samo nekaj metrov od hotela, pa je Malta rajski otok sredi Sredozemlja.

Avtorja besedila in fotografij: Tanja Žnidarčič, Luka Brezavšček