Madrid: v kolesju španskega velemesta

Spomin na žrtve terorističnega napada leta 2004 še živi. Turisti se zvedavo zgrinjajo pod postajo Atocha Renfe, prizoriščem tragedije in spominskega obeležja; domačini s transparenti opominjajo na pretekle in sedanje grehe vladajoče politične opcije. A bolj kot to se živi – življenje. Madrid z vsemi svojimi kavarnami, pivnicami, muzeji, trgi, parki, diskotekami in nogometnim stadionom diha kraljevsko. Točno tako kot se za prestolnico spodobi.

Španija ni zaman priljubljena poletna destinacija vsakoletnih dopustovalcev ali bodočih maturantov. Dejansko je en velik žurerski kotel, pri čemer je geografski položaj Madrida povsem ustrezen – je tam, kjer najbolj vre, na sredini. Ponudba zabave je namreč neskončna za vse starostne kategorije. Hedonizem je vsesplošen.

Drenjanje v nabito polnem lokalu s pretežno temperamentno špansko plesno glasbo z mamami odraslih otrok in mladežem, ki bi moral že spati, ovira pot do šanka. Ob ležernem pitju kave, sedeč na soncu na glavnem trgu Puerta del Sol, ti na dušo (in za vrat) popiha nomadski igralec harmonike, zveneče nekako nostalgično francosko. Jara gospoda vztrajno kaplja v sedem-ali-manj-nadstropne diskoteke, pri katerih je vstopnica za približno 15 evrov le začetek zapravljanja denarja tisti večer. 97-letna ženica ti ob pol enajstih zvečer za popotnico v nove nočne dogodivščine pomaha v slovo in se vrne k obiranju nujnih dejstev s sosedi na stopnišču. Privrženci težkometalne glasbe v noč pokukajo – začuda zelo obzirno in odmaknjeno nekam v kletne prostore – v četrti Moncloa. Za vsak slučaj se na ulicah sem in tja prikladno znajde kondomat.

Na večerjo se ljudstvo odpravi ob 22. uri. Kdor večer zaključi zgodaj, se najkasneje ob pol drugi uri poda na metro, zamudnikom še vedno ostanejo nočni avtobusi. Bolj vztrajni nadaljujejo pozno v jutro, v dolge ure odprtih diskotekah ali s preizkušanjem tekočih dobrot zdaj v tem, zdaj v onem baru. Izmučeno plazenje v posteljo ob osmih zjutraj ni nič neobičajnega.

Toda brez nepotrebnih izbruhov panike, Madrid ima tudi svojo mirnejšo stran. Priložnost za zapolnitev časa in spraznitev denarnice je sprehod po glavni nakupovalni ulici Gran Via. Še boljši način je nedeljska tržnica Rastro v predelu La Latina, kamor se na nekaj ulic nagnete tolikšna množica ljudi, kolikor jih nabor stojnic z azijskimi drobnarijami, originalnimi kopijami sončnih očal, starinami in bižuterijo še lahko sprejme. Produktivno preživeto popoldne po špansko se nadaljuje v bližnjih lokalih oziroma pred njimi na soncu.

Poleg tega destinacij za zapolnitev turistične vrzeli mrgoli. Vladavina Habsburžanov, katerih z zlatom okovane kronane roke so segle tudi do sem, je pustila sled v kraljevi palači in sosednji katedrali. Muzeja Reina Sofia in Prado hranita nekatere največje umetniške bisere sveta. V prvem očara predvsem original Picassove stvaritve Guernica, primatu tega umetnika sledita v drugi vrsti še Salvador Dali in Joan Miro. V drugem muzeju se človek lahko nagleda stvaritev Goye (tu je največja zbirka njegovih risb na svetu), El Greca, Velazqueza, Dürerja, Rubensa in drugih mojstrov. Biser: vstop za prvo je za študente polovičen, v drugem pa imajo evropski študentje do 25 let celo prost vstop. Najnovejši trefpunkt za turiste pa je nedvomno spomenik 191 žrtvam terorističnega napada na železniško-podzemni postaji Atocha Renfe 14. marca 2004. Od zunaj kot pomanjšana verzija hladilnega stolpa jedrske elektrarne, od znotraj precej bolj veličastna, z neonsko žarečimi imeni ubitih in s serpentinastim zapisom sporočil, prejetih ob tragičnem dogodku od vseh sočustvujočih, ki se na plastičnem platnu pnejo znotraj taistega stolpa.

Toda boleče spomine na stran, sistem javnega prevoza je vrhunski. Linije podzemne železnice sedaj dosežejo že malodane vsak kotiček tega šestmilijonskega mesta, ravno maja se je odprla še povezava do novo zgrajenega terminala 4 na letališču. K posodobitvam so najbrž pripomogle majske lokalne volitve, kot ugotavljajo meščani, toda kdo neki si bo belil glavo s podatkom, katera politična opcija je zagotovila vožnjo z ene strani mesta na drugo v osrednji coni za samo en evro? Metro je sploh vir navdušenja. Za mojo zagrenjenost ob uporabi in izogibanje je zaslužen predvsem londonski, ki pa k sreči nima čisto nobene zveze z madridskim. Postaje so varno osvetljene, nič kaj temačne, po možnosti pobarvane z živo rumeno ali oranžno barvo, prostorne, obljudene, prijazne. Vlaki so večinoma moderni, hitri, tihi, udobni, čisti. Po tej izkušnji mi je jasno, da metro ne izgleda nujno kot katakombe.

Neučinkovitega javnega prevoza si Madrid ne more privoščiti, saj veliko mesto pomeni veliko maso ljudi. Različnih ljudi. Izstopajo raznovrstni Azijci, ki jih kleni Madrileñosi vzvišeno zreducirajo na skupni imenovalec z besedo Chinosi (Kitajci), in tisti, na katere gledajo tudi z bolj povzdignjenim nosom – Latinosi. Pod to nekoliko zaničljivo zvenečo oznako spadajo vsi narodi onkraj luže, ki govorijo (kajpada popačeno) španščino. Čez Južnoameričane se sicer ne pritožujejo tako odkrito, vendar se ve, kdo so »naši« in kateri »njihovi«. Reggaeton, ki po stanovanjskih jaških in hodnikih odmeva od konca zajtrka do začetka večerje, ni španski ples; tortilje so čisto nekaj drugega kot v palačinko zavita mešanica zelenjave in mesa; in mariachi ne bodo nikoli dosegli mojstrovin kitarista Paca de Lucie. Grande España!

Ta priljubljen vzklik je edino smiselno izrekati v španščini. Ob obisku je namreč priporočljivo doma pustiti vsaj eno stvar in se zanjo niti slučajno ne živcirati, saj je popolnoma nekoristna: znanje angleščine. Neverbalna komunikacija za špansko nevešče je še vedno monopolna, zato so opcije naslednje. Prvič: usvojitev vsaj osnovnega znanja tega božansko melodičnega jezika Federica Garcie Lorce in Miguela de Cervantesa Saavedre (ah, kaj bi Španci brez svojega Don Kihota!). Drugič: prijateljevanje z domačini, kar ženskam ne bo težko, in jih očarati do te mere, da postanejo vsaj za nekaj časa vaši osebni prevajalci, tolmači in glasniki. Tretjič: s polomljenim naglasom brati najbolj priljubljene fraze iz turističnega vodnika in konkurence ne bo manjkalo.

Doma je koristno pustiti tudi kulinarične preference. Za vegetarijance je Madrid vse prej kot obljubljeno mesto. Začne se že pri vsakodnevni rutini pitja pijač, ki niso kava. V lokalih, niti ne tako zelo »ta boljših«, pridejo pivo, clara (pivo z limonado) ali tinto de verano (rdeče vino z ledom in sifonom) z obveznimi tapasi, ki so po večini obogateni z mesom. Besedo tapas je pravzaprav težko prevesti, saj označuje cel obrok. Lahko gre za čips, potresen s koščki slanine; lahko za pršut oziroma jamon serrano, priložen ocvrtim kruhkom; morda za ocvrto svinjsko kožo ali, še bolj slastno, ušesa (ta niso nujno cvrta); ali pa za fileje inčunov, plavajočih v skrajno priljubljenem olivnem olju. Največ sreče bo zagotovo ustvaril krožnik oliv. In nič drugega.

Madrid ima torej vse, kar si srce – ali pa španski kralj Juan Carlos prvi – poželi. Urbana džungla z vsemi derivati moderne družbe, v kateri se še vedno najdejo mirni kotički v parkih med racami in spokojen prostor za uživancijo ob vsakodnevni skodelici kapučina. Kolesje te metropole se vrti s polno paro in nič ne kaže, da bi ga kaj ustavilo. Niti že prvi znaki podnebnih sprememb, ki so letošnjo pomlad neobičajno zalile s padavinami. Pivo se bo pilo dalje, nogomet bo še vedno primarna obsesija tudi brez Davida Beckhama.

Fotografije in tekst Iva Gruden.