Laos – dragulj Mekonga II.

Popotovanje mame in hčere po daljni Aziji z nahrbtnikom na rami in Lonely Planetom v roki.

Pozdravljeni v Luang Prabangu! Mestu, ki je znano po mnogo budističnih menihih, ki jih vidiš za vsakim vogalom in z njimi rečeš besedo ali dve o njihovem vsakdanu, vse bolj zanimiv pa se jim zdiš, če poveš še kaj o svoji deželi … in če bi si menihe predstavljali kot ljudi, ki samo meditirajo in se učijo … to vendarle ni tako. V lokalnem internet cafeju sem nek večer srečala deset mladih menihov, oblečenih v oranžna oblačila, ki so razigrano “chetali” po skypu, se hihitali in vneto pritiskali na tipkovnico.

In če si nekateri vrtajo po nosu, so spet drugi tetovirani, nekateri kadijo, mnogi pa v roki zaradi sonca nosijo dežnik. Zavijeva v nek tempelj in se začneva pogovarjati z menihom, ki študira v bližini. Pademo v debato in čez kakšne pol ure pogovora se poslovimo in v pozdrav nama zakliče: “Hope to see you again. Maybe in next life!” Hja, malo pa me je šokiralo.

Pa še to. Mesto je svetovno znano tudi po obredu, ki se zgodi vsak dan v zgodnjih jutranjih urah, ko domačini menihom na cesti darujejo riž in sadje. In čeprav mora biti res nekaj posebnega, da jaz vstanem že ob petih zjutraj … resda nisem ravno najbolj jutranji tip človeka, mi je tokrat celo uspelo! Ja, vstati že zares zgodaj. In splačalo se je. Cela karavana menihov v vrsti hodi po mestu - kakšnih sto jih je bilo in ljudje so jim darovali hrano.

Doživeti nočni bazar je seveda popolnoma druga zgodba. Ogromno drobnarij – ja, ja, res je, tako kot marsikatero dekle imam tudi jaz rada zapestnice in uhane … pa tudi na statvah ročno izdelano svilo prodajajo.

Luang Prabang je resnično tako super simpatično mesto. Ljudje so prijazni pa vse deluje tako domače in prijetno. Doživetje je, če si izposodiš kolo in nato sam raziskuješ mesto pa tudi okoliške vasice. In to samo za en dolar za cel dan! In sva šli. Jaz s svojim roza kolesom in mami z modrim. Najprej malo po mestu, potem pa naprej. Z najinim, prav tako en dolar vrednim zemljevidom (ja, tukaj je pač vse en dolar), sva nekako našli pot v smeri proti templjem in bližnjim vasicam. Prvi tempelj sva našli. Prideva s kolesom, ki je bil, mimogrede, brez prestav, na vrh hriba, kjer naju pričakajo super nune. Tako so se smejale s tistimi nekaj zobmi, ki so jih imele, pa še tisti so bili obarvani popolnoma rjavo od tobaka, ki ga žvečijo cel dan. Pa potem so vsaki navezale belo vrvico okoli roke, zmolili za naju v njihovem nerazumljivem jeziku in prosile za kakšen prispevek, kakopak!

Potem nadaljujeva pot in se voziva in voziva. Peljeva se mimo avtobusne postaje, ki je kakšnih šest kilometrov oddaljena od centra, potem pa še naprej. Po soncu goniva kolo brez prestav in domačini naju gledajo kot sedmo čudo, otroci nama mahajo in naju pozdravljajo. Nikjer nobenega turista, spet edini turistki. Na edini cesti, ki gre do letališča in kjer se vsi vozijo z avtomobili, kamioni, motorji … In midve na “biciklih.” Pa še kakšen otrok, ki naju veselo prehiti. Potem ugotoviva, da sva dejansko na popolnoma napačni cesti in nič drugega nama ne ostane, kot da zavijeva v bližnjo obcestno okrepčevalnico ter naročiva pepsi. Ja, tukaj pač vsi pijejo pepsi - za en dolar. Zvečer spet night market in na super bananin šejk (sem tvegala in naročila najboljši bananin šejk na svetu). Še dobro, da posledic (beri: celodnevnega sedenja na wc–ju) naslednji dan ni bilo!

In ker je Luang Prabang s svojimi jutranjimi “food marketi” in nočnimi bazarji prava paša za oči – manj seveda za nosne mešičke, sva ostali še dan več in se naužili laoškega mesta, in ujagali tuk tuk do slapov, ki so 14 km iz Luang Prabanga. Kako noro! Kako fascinantno! Med drevesi, kar sredi džungle, tečejo prekrasni slapovi. In nikjer nobenega turista.

In ker je pač tudi glavno mesto nekaj, kar je v obiskani deželi ponavadi treba videti, sva rezervirali vozovnico za VIP avtobus do Vientiana. Če se s takšnim avtobusom voziš prvič, se ti zdi neverjetno, da je kaj takega sploh možno. Stevardesa te kot na letalu pozdravi nekako v smislu: “Dobrodošli na poti proti Vieantianu! Današnja pot bo trajala …,” nato dobiš prav posebno postrežbo - plastenko vode pa osvežilne robčke in udobne sedeže in kosilo. Če imaš srečo pa tudi kapo. Ne smemo pozabiti na okrasne resice na oknih pa modre sedeže in stranišče, veliko meter krat meter.

V Vientianu je obvezen ogled buda parka, kjer stoji na desetine budističnih in hindujskih božanstev. Kako noro! Kakšen nenavaden park. Sva šli kar z lokalnim, totalno razjahanim avtobusom. Po makadamu, velikih in majhnih luknjah, na avtobusu pa sva bili ponovno samo midve turistki in bilo je, lahko rečem, zares super. Vsi so se nama nasmihali in vse je zanimalo, odkod prihajava. Že če rečeš samo, da si iz Evrope, je dovolj, ker tako ali tako ne vedo, kje je Slovenija … a o tem kdaj drugič.

Ponovno izposoja kolesa in vožnja po mestu. Ogled lokalnih znamenitosti. Sredi dneva slučajno naletiva na nek foto session z malimi otroki, starimi ne več kot tri leta, oblečenimi v njihove narodne noše. Slikali so jih za policijski koledar. Nato še naju postavijo zraven in slikajo z njimi. Hecni so. In možno je celo, da zdaj krasiva kakšno steno policijske postaje, ko pa so bili tako navdušeni nad nama.

Iz Vientiana pa naprej proti Kambodži. Nasvidenje, dežela krasnih ljudi! Se vidimo kmalu!

Tekst in fotografije Mankica Kranjec