Laos – dragulj Mekonga I.

Popotovanje mame in hčere po daljni Aziji z nahrbtnikom na rami in Lonely Planetom v roki.

Pa sva prišli! V deželo prekrasnih ljudi. Po nekaj formalnostih smo se se s Tajske odpeljali pet minut čez Mekong in tukaj smo! Welcome to Laos! Z vizo nobenih problemov, pa tudi guest housa ni težko najti tam, kjer je malo turistov in kjer ima le en wanna-be-hotel internet – pa še tam po tipkovnici lezejo martinčki, mravlje in druga plazeča bitjeca, okoli glave ti brenčijo komarji, v pol ure pa se zaradi počasne povezave uspeš le povezati z ostalim svetom in vpisati v okenček e-pošte uporabniško ime in geslo. In že se povezava prekine. Tako je to tukaj, na drugem koncu sveta. Čas tukaj pač nima prav posebnega pomena.

Malo mestece Huay Xay, no, ja, temu bi lahko rekli bolj vas kot kar koli drugega, se je od naju poslovilo z jutranjo molitvijo budističnih menihov, ki so molili pred našim guest housom. Z okna sva imeli pogled na glavno cesto, kjer so izvajali obred (stali v vrsti, pred njimi so sedele Laošanke - med njimi tudi naša gazdarica - in jim darovale riž, sadje, cvetlice in druge darove). Hja, to pa še ni bilo vse. Čez nekaj minut so svoj obred začeli opravljati petelini. V celi vasi sta bila navzoča sicer le dva petelina, a sta naredila tak hrup − še za vseh ostalih deset, ki jih pač ta vas ne premore. Ja, in zbudila sta malodane celo vas. Rana ura, zlata ura, pravijo. Prav. Pa vstanimo.

Ker je edina možna pot do Luang Prabanga tista z ladjico po Mekongu, nama ni preostalo drugega kot dvodnevno križarjenje (no, karkoli pač to že pomeni). Tako imenovani speed boat vozi le 6 ur, toda zaradi moje malo “boječkaste” naravnanosti sva se raje odločili za počasno ladjo, ki vozi dva dni. V vodiču Lonely Planet celo piše, da so tisti reševalni jopiči in čelade, ki ti jih razdelijo, preden se s svojo usodo poigraš na hitrem čolnu, zelo na mestu in da jih včasih celo uporabijo! Počasna ladjica je bila le dobra alternativa, kot sva kasneje ugotovili. Prijetno križarjenje pa džungla, voda, veter v laseh … in lesene klopice - na leseni ladji. Pa nič zato, ladja je imela vsaj stranišče! In ker bi morali odpluti že zjutraj, se je to zavleklo kar lepo v popoldne.

Na začetku je bilo nekako sumljivo, da smo bili na ladji le štirje potniki, nakar nam je kapitan, ki je imel s sabo celo malo četico (beri: družinico), povedal, da gremo šele čez uro in pol! In spet čakamo in čakamo. Na obali se prikažejo novi potniki in nas dobesedno do zadnjega “zbašejo” na ladjo. Osem ur na leseni klopici, veliki vsega skupaj pol metra, zna biti kar naporno, še posebej, če na klopici sedita dva človeka … A tako je tam. Tam je pač vse “No problem, no problem!” Pa smo se peljali po mogočni rjavi reki Mekong, mimo džungle, kjer je na vsakih nekaj deset kilometrov kakšna vasica, kjer se otroci igrajo v vodi, smejijo in kjer se čuti nepokvarjenost ljudi, celo naivnost. Pa je malo deževalo in spet sijalo sonce in nato ponovno deževalo. Monsun. Ravno ko dodobra postaneš moker, te nato že posuši sonce.

In ker počasna vožnja po Mekongu vzame dva dni, smo popoldan pripluli v vasico, tam nekje bogu za hrbtom, kjer … ni nič. Vas je oddaljena sedem ur od vsakršne civilizacije, dejansko ni niti omrežja za mobitel, tudi telefona ne, o kakšnem internetu lahko lahko samo sanjaš. Ja, pa celotno razsvetljavo ugasnejo ob desetih zvečer. Ni važno, pa četudi si sredi umivanja zob, si ravno pripravljaš nahrbtnik ali pa slučajno sediš v kateri izmed restavracij na večerji. Pa saj ni važno, tukaj je tako ali tako vse “no problem!”

Naslednje jutro, kot ponavadi, spet nihče spet ni vedel, kdaj ladja odpluje. Za na pot se opremiva še s šopom banan na ulici in kakšno francosko štruco. Ja, Laos je bil francoska kolonija in še vedno se čuti francoski vpliv. In če smo že pri bananah − ste že kdaj jedli banane s peškami, velikimi kot zob? No, jaz jih še nisem in res nenavaden občutek je bil, ko sem iz male bananice, ki je velika vsega skupaj za en prst, izpljunila kar kakšnih 5 črnih pešk.

In če smo nekako po vzorcu prejšnjega dne spet nekaj ur čakali na kopnem in nato le odpluli, je vse bolj zanimiv fenomen, ko ugotoviš, kako zanimivo se vedemo ljudje, ko nimamo kaj početi. Ko eden izmed popotnikov potegne iz nahrbtnika piškote, jih nato vidi še drugi in povleče iz svojega nahrbtnika kakšno banano, pa vidi tretji in potegne vodo, pa … ja, potem cela ladja mljaska in prežvekuje …

Nadaljevanje prihodnjič.

Tekst in fotografije Mankica Kranjec