JV Azija 7. - Vietnam

Demilitarizirana cona (dostop iz Dong Ha, najpriročnejše je najeti motor) ob sedemnajstem vzporedniku je nekoč ločila severni in južni Vietnam. V rovih Vinh Moc je med vojno bivala celotna obmejna vas. Prehodi so nizki, klavstrofobični, prostori za družine imajo po dva kvadratna metra. Podobne velikosti so prostorčki jedilnice, malenkost boljšo kvadraturo imajo umivalnica, kuhinja, bolnica in porodnišnica. Rovi so zgrajeni v treh nivojih, najgloblje so zaklonišča pred bombnim napadom. Slednjih je bilo tam obilo, o čemer pričajo številni kraterji v okolici, ki jih počasi prerašča bambus. O uspehu širokopoteznega odmetavanja bomb (ob koncu vojne jih je bilo za dve toni na prebivalca) in ostalega bojevanja smo se prepričali na približno deset kilometrov oddaljenem pokopališču, katerega razsežnost je dolgotrajni vojni primerna. V zadnjem stadiju bojevanja je južna stran uspeh merila po številu žrtev - koliko je bilo vmes civilistov je bilo nepomembno, saj so bili vsi komunisti.

Gospod Tinh, pri katerem smo si sposodili motorje, se je razgovoril, kako je bilo med vojno. Južnovietnamski vojski (velika večina pehote je bila Vietnamcev) se je pridružil, ker so mu bili vsec žuri z ameriškimi vojaki. Veliko so pili, veliko kadili travo (takrat so jo za pet dolarjev na kilogram dobivali iz severnega Vietnama), žensk ni manjkalo. Po vojni je šel skozi rehabilitacijo (nekakšno izobraževalno taborišče), vendar je to samo mimogrede omenil.

Celotno območje je sto kilomtreov severno od Hue-ja, ki je bil glavno mesto Vietnama pred delitvijo. Vladarjeve prostore pospešeno restavrirajo, saj je bila večina uničena, čeprav je zid citadele z obsegom desetih kilometrov ostal skoraj nedotaknjen. V določenem delu zgodovine je imel Hue vladarja, ki je za vsako kosilo in večerjo zahteval, da mu pripravijo 50 različnih novih jedi. Osebno sem mu hvaležen za ošabnost, saj sem na tržnici okusil najboljšo hrano v Indokini do sedaj.

Po Hue-ju sem naredil še eno 24 urno vožnjo do Dalat-a, ki so ga Francozi med svojimi kolonialnimi časi hoteli narediti za prestolnico Francoske Indokine. Glede na milo vreme (vse leto pod 25 stopinj Celzija) mi je povsem jasno, zakaj so hoteli čim več časa preživeti tu. Na 1500 metrih nadmorske višine je mesto raztreseno po vrhovih hribov, v okolici ima slapove, širna polja zelenjave, nasade kave, gojišča gob in tovarne svile. Posebno presenečenje je bila hiša Crazy House, ki s svojim art nouveau stilom zelo spominja na Gaudijeve stvaritve v Barceloni.

Tekst in fotografije Gašper Kokot.