JV Azija 5. - Vietnam

Čeprav je bilo rečeno, da bo voznja v Danang trajala “zgolj” 25 ur, se je pot spridila v 30-urno čemenje na avtobusu. Domnevam, da v račun niso vzeli čakanja na odprtje meje. Po utrudljivi vožnji sva z Blažem preživela ležeren dan v Danangu in preverila, kaj je bilo tako posebnega na bliznji China Beach, koder so ameriski vojaki med Vietnamsko vojno ujeli še zadnji počitek, preden so jih poslali nazaj nad Vietkongovce ali bombardirati domnevne baze slednjih ali preprosto zlivati herbicide na džunglo, da bi uničili naravno zaščito slednjih.

Stroški so se dvignili v primerjavi z Laosom, saj je skoraj nemogoce dobiti sobo pod 160000 vietnamskih dongov (1 eur = 25000 vnd), porcija rezancev v juhi znese vsaj 50000 dongov, le pivo konkurira ostali Indokini pri 12000 - 18000 dongih.

Pozno popoldan sva se premaknila še malce južneje v Hoi An, ki naj bi bil po mnenju nekaterih (ki sva jih srečala med potjo) eno najlepših mest v državi. Očitno mnogo ljudi dela tako reklamo, saj je sicer karizmatično mestece preplavljeno s turisti in posledično vso šaro, ki pride zraven. Včasih je to lahko dobra stvar, saj se npr. krojaške prodajalne raztezajo skozi celotno staro mesto in delajo hudo konkurenco (plašč po meri 35 usd). En dan sva izkoristila za raziskovanje mesta, ki je vsemu navkljub res očarljivo. Drugi dan sva si rezervirala za zgodovinsko izobraževanje z izletom v My son, glavno mesto kraljestva Champa, ki je po dobrih tisoč tristo letih obstajalo pet stoletij premalo, da bi bilo danes (verjetno) svoja drzava.

Tudi v Hoi An-u sva z veliko žlico pozno popoldan v večer koristila peščene plaže in se jih naužila, ko sva krenila proti Ninh binhu (zgodnji ekspres iz Dananga proti Hanoi-u je drvel s 50 kilometri na uro, tako da sva za premik spet zapravila dan). Ninh binh zbudi zanimanje popotnika s svojo okolico - kraška pokrajina z obilico jam, riževih polj. Osebno mi je bil najbolj pri srcu obisk plavajoče vasi Keng Ga, kjer sva po naključju videla kako izgleda gnanje jate rac, ki sta jo opravljala dva pastirja s colni. Omeniti velja še zanimivo inovacijo veslanja z nogami, ki jo uporabljajo domačini.

Tekst in fotografije Gašper Kokot