JV Azija 3. - Laos

Laoško mejo sva gladko prečila pri Chiang Khong-u (viza na meji proti Laosu stane 30 dolarjev) in nadaljevala proti Luang Nam Tha-ju, kjer sva si privoščila še en dvodnevni trek (350000 - 700000 kip, 1 eur = 13500 kip). Vreme nama tokrat ni bilo naklonjeno, saj je monsunski dež poti spremenil v blatne drsalnice, kar se je dodobra poznalo na nai opravi. Tako onesnaženi smo dosegli Phoo Varn, vas staroselske skupnosti Akha, kjer smo prenočili. Umivanje oz. polivanje z vodo je potekalo sredi naselja.

Pražnja obleka fantov je preprosta - čiste dolge črne hlače in rdeča kratka majica, včasih dopolnjena s kosom pisanega blaga. Dekleta se še vedno držijo bolj tradicionalnih norm - temno krilo čez kolena s pisanim vrhnjim krilom, kot fantje živobarven povrsnik, vse okrašeno s semeni in koščki svetleče kovine.
Krona noše, enostavna enako okrašena črna kapa, je bila najbolj prepoznavna značilnost, ki so jo medlo osvetljevale sveče, ko so v rani noči dekleta v znak gostoljubja celotni skupini nudile tradicionalno Akha masažo. Hišo, kjer smo spali, je napolnilo živahno čebljanje pospremljeno z nenehnim primerjanjem njihove rjave in naše bele kože. Fantje, ki so prišli za spremstvo, so po zaključku še malce posedeli in z nami primerjali besede za cigareto, kozarec in steklenico.

Enajst ur dolga vožnja (130000 kip) v Luang Prabang bi bila stran vržen dan, če ne bi vedno znova razgledi odtehtali polžjega premikanja po ubogih cestah. Mesto je bilo prepravljeno s tujci, tudi vsedržavna policijska ura ob 23.30 ni rigorozna do nočnih sprehajalcev po ulicah. Cene so poskočile: pivo iz 7000 kip na podeželju na 10000 kip v turistični meki, sobe iz 60000 kip na 80000 kip (v Luang Prabangu samo če komu uspe izbrskati poceni), hrana pa je ostala na istem (10000 - 40000 kip obrok).

Ce odštejem obiskovalce, je Lunag Prabang prav prijetno zaspano mestece z zajetnim stevilom watov (budisticnih templjev). Najbolj osvetljen je na vrhu hriba, ki ga obkroža mesto, ostali so razporejeni spodaj. V enem sva z Blazem ujela večerno meditacijo in melodično branje budističnih zapisov. Zjutraj (5.30) se ulice za slabe pol ure spremenijo v poti, po katerih korakajo čete rumenih do oranžnih tog. Domačini kleče s hrano polnijo sklede, ki jih nosijo menihi. To bo njihova hrana za tisti dan.

Tekst in fotografije Gašper Kokot.