JV Azija 11. - Kambodža

Kratie je idealno izhodišče za opazovanje v tem koncu sveta skoraj izumrlih (ocena je nekaj sto) irrawady delfinov. Domačini verjamejo, da so delfini inkarnacija ljudi in so zato do njih spoštljivi. Po drugi strani ribičem manjka izobrazbe, da način njihovega ribarjenja povzroca ogromno smrti, ker delfinom, ki so se zapletli v mreže, zmanjka zraka. Ker običajno vdihnejo na vsake 2-3 minute, jih ob tihem čemenju na čolnu vidis velikokrat.

Prečkanje meje z Laosom (prehod je samo eden, ni vize ob prihodu, viza na ambasadi v Hanoi-ju 20usd) je bilo svojevrstno doživetje. Najprej smo za nekaj ur obtičali v Stung Trengu (še v Kambodži), ker je bilo treba popraviti poltovornjak. Kasneje me Kamboški cariniki niso hoteli spustiti prek meje, ker nisem imel vstopnega žiga v potnem listu. Zgodba sega nazaj do prečkanja meje z Vietnamom, kjer sem v nalivu ujel avtobus na nikogaršnji zemlji. Na kamboški strani nihče ni pregledal potnega lista in zapeljali smo se naravnost v drzavo (to se verjetno dogaja, ce prečkaš mejne prihode, ki jih ne uporablja skoraj nihče razen domačinov). Ker mi je bilo vse skupaj čudno, sem v Takeo-u (mesto, kjer sem menjal avtobuse) skočil na policijsko postajo vprašat, če je kaj narobe s tem, da nimam žiga. Rekli so, da ni, vendar je bila komunikacija v angleščini zelo omejena.

Na meji so tako zagnali vik in krik ter šli nekam v ozadje preverjat moj potni list. Vmes me je eden od carinikov izprašal, kje sem vstopil v drzavo in podobno. Potem je drugi prišel nazaj in dejal, da me njihov šef ne spusti cez mejo. Na vprasanje, kaj mi je storiti, so se malce posvetovali in odgovorili, da moram nazaj do mejnega prehoda, kjer sem vstopil v državo in dobiti žig. Povedal sem, da bi se prej lahko mirno zlagal in trdil, da sem vstopil v državo na mejnem prehodu, kjer sem hotel v Laos. Pogajanja so trajala nekaj časa. Potem je carinik za nekaj minut spet izginil z mojim potnim listom. Ko je prišel nazaj, so mi zaračunali 10 dolarjev “kazni”, seveda brez kakršnegakoli potrdila. Rekel sem, da ni moja krivda, če ne gledajo potnih listov na meji. Odvrnil je, da je moja krivda in da imam srečo, ker je njegov sef vcasih delal v Phnom Phenu. Kjer ima slučajno veze. In so se na pozen nedeljski popoldan z mano slučajno ukvarjali visoki uradniki vse do štaba. Ki so bili vsi slučajno dosegljivi, da je bil zadeva rešena v dobre pol ure. Nauk zgodbe: vselej zagotoviti vse štampiljke in paziti, da viza ni poškodovana, ker mejni uradniki radi izkoristijo priložnosti za podkupnine (poleg neuradne “takse” za štampiljko, ki znese dva dolarja, česar mi, čudo prečudno, niso dodatno zaračunali).

Tekst in fotografije Gašper Kokot.