Festivali: Il Palio di Siena

Srednjeveške navade so še vedno žive in zdrave v toskanski Sieni. Dvakrat letno – 2. julija in 16. avgusta - mesto obnori festival Palio di Siena, ki doseže vrhunec s konjsko dirko okoli mestnega trga Il Campo. Za turiste je cela zadeva lahkotna zabava, domačini pa tekmo jemljejo približno tako resno kot Južnoameričani nogomet. Konji niso osedlani, zato se včasih zgodi, da ciljno črto prvi prečka konj brez jezdeca. Zmaga je vseeno veljavna.

Tekmovalci predstavljajo Contrade, nekakšne organizacije sienskih mestnih četrti, ki so še danes pomemben faktor življenja prebivalcev znotraj mestnega obzidja. Imajo svoj sedež, cerkev, muzej in bar ter sodelujejo pri organizaciji praznovanj, pomagajo manj srečnim članom skupnosti in tako naprej. V petnajstem stoletju jih je bilo okoli šestdeset, njihovo število pa se je zaradi usihanja prebivalstva manjšalo vse do leta 1730, ko se je ustalilo pri sedemnajstih. Odnosi med njimi tvorijo pester mozaik, saj ima skoraj vsaka Contrada uradne zaveznike in nasprotnike, kar se odraža tudi na dirki, saj je poleg zmage najpomembnejše preprečiti zmago nasprotnika. Vsaka od Contrad ima svojo uradno zastavo in ruto, ki jo člani za časa festivala nosijo okoli vratu.

Zanimivo je, da je izvor Palia in mnogih drugih italijanskih srednjeveških iger povsem praktične narave. V začetku prejšnjega tisočletja se je podeželsko plemstvo začelo priseljevati v mesta in s sabo prineslo tudi arogantno obnašanje in nasilne navade, ki so jih meščani hitro vzeli za svoje. Takrat so bila mesta razdeljena na komune in klane, ki so bili nenehno v vojnah med sabo. Mesta so pretresala nasilni obračuni in krvna maščevanja. Da bi nekoliko bolj kontrolirano sproščali agresivnost, so ob verskih praznikih začeli organizirati različna tekmovanja, ki pa na začetku niso bila veliko manj nasilna od uličnih obračunov. Nič čudnega, saj je bila edina razlika, da so prave sablje in kije zamenjali z lesenimi.

Ko je eno od takih tekmovanj v Sieni leta 1291 kljub posredovanju policije zahtevalo deset žrtev, so orožje najprej zamenjali s pestmi, še kasneje pa so pretepe začele nadomeščati konjske dirke. Kljub temu se je v Sieni navada organiziranih pretepov obdržala do leta 1816, v Firencah pa jo je možno videti še danes. Palio v današnji obliki prirejajo od leta 1656 in je bil odpovedan le med obema svetovnima vojnama.

Kljub množici turistov in mednarodni razvpitosti je Palio dogodek za insajderje. Za naključnega obiskovalca se na prvi pogled v mestu ne dogaja veliko posebnega. Za člane Contrad je stvar povsem drugačna. Pred dirko se stopnjuje vzdušje, pomnoži se število praznovanj, druženj, Palio je priložnost za obisk oddaljenih sorodnikov in dolgo pozabljenih prijateljev. Tropi razposajene mladine krožijo po mestu in poskušajo preglasiti drug drugega v petju tradicionalnih pesmi. Vsake toliko časa se pojavi kaka skupina v srednjeveških kostumih in to je poleg vsakodnevnih preizkusnih dirk vse, kar je zaznati izven kroga posvečenih.

Center festivalskega dogajanja je Il Campo, mestni trg školjkaste oblike. Ob robu trga nasujejo in zbijejo zemljo, na kateri bo potekala dirka. Na notranji strani proge postavijo ogrado, znotraj katere se nahajajo zastonjkarski gledalci. Na skrajnem zunanjem robu so tribune, navadno razprodane mesece vnaprej.

V dirki sodeluje deset tekmovalcev. Ker je vseh Contrad sedemnajst, se dirke udeleži sedem tistih, ki prejšnjo dirko niso sodelovale in tri določene z žrebom. Prvi dan festivala – tri dni pred dirko – na glavnem trgu izberejo deset primernih konj in jih z žrebom dodelijo Contradam. Nato se do dirke zvrsti šest preizkusnih dirk, ki omogočajo tekmovalcem, da se navadijo na konje in progo.

Tudi preizkusne dirke, predvsem večerne, so veliki dogodki, na katerih se zbere skoraj toliko gledalcev kot na glavni dirki. Contrade izrabijo priložnost in na preizkusne dirke vodijo skupine majhnih otrok, ki jim je cela zadeva s konji zelo v zabavo. Tik pred začetkom preizkusne dirke predstavniki vsake tekmujoče Contrade na trg privedejo konja, za njim pa pride gruča pojočih navijačev. Ko so vsi konji zbrani, policija počisti progo in tekmovalci trikrat v počasnem teku zakrožijo po trgu. In to je to. Navijači se spet zberejo ob svojem konju, ki ga pospremijo nazaj na ozemlje Contrade, kjer ga ponosno razkazujejo radovednim mimoidočim.

Večer pred dnevom dirke je čas za večerje. Člani vsake Contrade se zberejo za dolgimi vrstami miz, postavljenih na mestne ulice. Contrade pogosto prirejajo večerje, vendar je ta pred dirko od vseh daleč najbolj množična. Pot me je zanesla na večerjo Contrade Lupa (Volkulja). Kakih dva tisoč gostov se je mastilo, pilo, pogovarjalo, pelo in veselilo. Štirideset do petdeset deklet, oblečenih v belo, je prinašalo jedi in odnašalo umazan pribor. Tri so se kradoma izmuznile s steklenico rdečega in ga skrivaj srkale za zidom. Ekipa sedmih pomivalk je sprejemala gore umazane posode. Na štirih ražnjih se je peklo meso in nalagalo na metrske kupe. Že sama organizacija večerje takšnih razsežnosti je morala biti hud logističen podvig.

Na dan dirke so najbolj vztrajni pozicije na trgu Il Campo zasedli že zjutraj. Opoldne so bili vsi prostori ob ogradi zasedeni. Začetek dirke, ki traja približno minuto in pol, je bil planiran za 19.45. Zgodaj popoldne so Contrade vsaka v svoji cerkvi blagoslovile tekmovalne konje in pospremile udeležence parade v srednjeveških kostumih na mesto začetka povorke, ki se sprehodi skozi ozke mestne uličice in konča na trgu, kjer bo zvečer konjska dirka. Napočil je čas za odhod na trg, saj po začetku parade zaprejo vse vhode razen enega, skozi katerega se skuša nagnesti tisoče in tisoče potencialnih gledalcev.

Ob 16.45 je policija začela potiskati gledalce na trgu s proge v prostor znotraj ograde. Od takrat do konca dirke je možen izhod s trga samo na nosilih. Ko je policija sčistila progo, je svojih pet minut doživel konjeniški odred italijanskih karabinjerjev. Oblečeni v slavnostne uniforme so v počasnem koraku obkrožili trg, nato pospešili v drnec in nazadnje ob huronskem navdušenju množice z uperjenimi sabljami jurišali naravnost v stransko ulico.

Žal je bil to zadnji vrhunec dneva pred konjsko dirko. Na trg je prišla parada, neskončno mahanje z zastavami, njihovo metanje v zrak, neuglašeno bobnanje in občasni vložek trobent in fanfar. Zeh! Predstavniki prve Contrade so bili še nekako zanimivi, druge tudi še morda, potem pa je ostalo še petnajst ponovitev v osnovi iste štorije. Cela zadeva se je vlekla tja do devetnajstih, ko je volovska vprega na trg pripeljala Palio, dva metra visok prapor, različno izvezen za vsako dirko posebej. Končno! Ko je Palio obkrožil trg - navijači Contrad so ga pozdravili z mahajočimi rutami – je bilo vse pripravljeno za začetek dirke.

Postopek štarta je razmeroma zapleten. Jahače kličejo v prostor med dvema vrvema po prej izžrebanem vrstnem redu. Ko je devet tekmovalcev postrojenih v vrsti in med vrvi vstopi deseti, se dirka začne. To pa je preveč zahtev za deset nemirnih konjev in deset jahačev, ki bi najraje požrli drug drugega. Zato vodja dirke mnogokrat prekliče postopek štarta, šestdesettisočglava množica pa razočarano izusti: “Aaahh!” Tokrat so bile pri štartu še večje težave kot ponavadi. Konji se nikakor niso mogli postrojiti, tri že začete štarte so razveljavili, enega jahača pa je konj vrgel s hrbta.

Po štiridesetih minutah napetega pričakovanja so se končno pognali. Konji so z vratolomno hitrostjo pridrveli mimo enkrat…dvakrat…trikrat… in že je bilo vsega konec. Navijači zmagovite Contrade so vdrli na progo in zmagovalca odnesli na ramenih, za njim pa še Palio. Eni so se smejali, drugi jokali, tretji vpili in četrti peli. Na izhodu s trga je zavladal popoln kaos, saj so se vsi poskušali preriniti do jahača in Palia. Oba je ekstatična množica odnesla v cerkev sv. Marije na obvezno zahvalo Bogu, potem pa naprej na domače ozemlje Contrade.

V cerkvico zmagovite Contrade s kapaciteto sto ljudi se nas je nagnetlo vsaj dvesto komadov. Visoka temperatura in stoostotna vlažnost je oblačila prisotnih v trenutku spremenila v mokre cunje. Toda tudi neprimerni življenski pogoji niso preprečili nebrzdanega veselja, vpitja, mahanja z zastavami in poskusov, da bi se vsak od prisotnih vsaj enkrat dotaknil Palia. Ko so eno od deklet morali nezavestno odnesti iz prostora, se je le-ta začel prazniti. Množica se je začela zbirati na majhnem trgu ob robu mestnega obzidja, kjer se je situacija nekoliko umirila, saj so se najglasnejši s Paliom odpravili nazaj v mesto razkazovat in delat norca iz drugih Contrad. Podjetni gostilničar je mimoidoče razveselil s posebno ponudbo sendviča in kozarca vina za dva evra. Na ulicah so se - dve uri po dirki – pojavili prodajalci plakatov, na katerih je bil ovekovečen zmagoslavni trenutek prečkanja ciljne črte. Odprli so muzej, v katerem si je reka obiskovalcev ogledovala trofeje s preteklih Paliev, najstarejše iz osemnajstega stoletja.

Po mestu so še dolgo odmevale pesmi, mahalo se je z zastavami in vsakogar so ničkolikokrat spomnili, kdo je bil ta dan najhitrejši. Zmagovalci so proslavljali pozno v noč. Vendar – kmalu bo še en Palio in takrat se bodo karte zopet premešale.

Tekst in fotografije: Ivan Župič