Fedr o Afriki, kolesarjenju, popotništvu in novi knjigi

Gregor Födransperg – Fedr te dni izdaja knjigo z naslovom Kolo, severovzhod, ki govori o dogodivščinah s kolesarjenja po Afriki. To je njegova druga knjiga in tretji večji popotniški podvig, odkar je osem let nazaj pustil redno službo in postal popotnik. Pogovarjala sva se v Lepi žogi. To je tisti lokal blizu Tivolija, kjer lahko dobiš njegovo knjigo po skonto ceni.

Povej kaj več o svoji novi knjigi.

Večina knjige govori o afriškem kolesarjenju od Capetowna do Kilimanjara. Trajalo je pol leta, prevozil pa sem štiri tisoč kilometrov. Prvo polovico potovanja sem bil sam, pri Viktorijinih slapovih pa se mi je pridružila Monika in ostala z mano do vzpona na Kilimanjaro, ki je bil nekakšen simboličen zaključek potovanja.

Knjiga ima enak format kot prva. Je klasičen potopis, potem pa sem na koncu vsakega poglavja vključil nekaj praktičnih nasvetov, eno bolezen – to mi je napisala zdravnica infektologinja – enega raziskovalca, ki se je potikal po tistih krajih, in en recept. Že v prvi knjigi sem imel stran s kuharskimi recepti in je bila cel hit. V glavnem so lokalni recepti, en pa je tak, ki ga pogosto kuham na potovanjih – Fedrova rižota.

Se ti je zdelo kolesarjenje po Afriki bolj ali manj naporno od tistega po Sredozemlju?

Precej bolj naporno. Že z nabavko hrane so težave, saj je zelo malo mest, v vaseh pa moraš imeti že kar srečo, da najdeš recimo kak toast ali kaj podobnega. Nobenih rezervnih delov ne moreš kupiti in si popolnoma odvisen od sebe, zato moraš imeti vse s sabo. Tudi ljudje znajo biti nevarnejši. V Sredozemlju, še posebej v arabskih državah, nisem nikoli imel težav s kriminalom, tu pa so naju enkrat napadli z mačeto. To se mi je zdelo pregrozno opisati, zato sem za knjigo dal narisati strip.

Kako si komuniciral z domačini?

Odvisno od področja. V centralni Afriki – Zambiji, Malaviju – znajo dobro angleško, saj so bile tam angleške kolonije in tudi zdaj šola poteka v angleščini. V vzhodni Afriki – Keniji, Tanzaniji − pa je kar problem. Tam se je treba naučiti vsaj nekaj osnovnih besed, da lahko kaj kupiš ali prideš do vode. Vsako pleme ima svoj jezik, zato v centralni Afriki med sabo govorijo angleško, v vzhodni Afriki pa komunicirajo v svahiliju.

Prekolesaril si Južno Afriko, Lesoto, Zambijo, Malavi, Tanzanijo in Kenijo. Kako bi opisal razlike med državami?

Južna Afrika je povsem drugačna, razvita, skoraj evropska. Med ostalimi pa sem največ razlik opazil v virih vode. Recimo v Malaviju, ki je med temi državami najrevnejša, je imela vsaka vas vodno črpalko. Vse so bile enake, najverjetneje zgrajene v okviru nekega mednarodnega projekta. Drugače so neke male razlike v gradnji hiš, kakšnih večjih razlik pa ni.

Si imel težave z razpoznavnostjo Slovenije?

To itak – praktično nihče ne ve, kaj je to. Tudi Evropska unija jim ne pomeni kaj dosti. Jugoslavijo poznajo, saj so bili vsi neuvrščeni, Hrvaško poznajo zaradi nogometa, muslimani poznajo Bosno zaradi vojne, Slovenija pa ni ravno splošno poznana.

Včasih si potoval sam, zdaj pa potuješ s sopotnico. Kako bi opisal razliko?

Predvsem si v družbi. (smeh) Monika se mi je že na prejšnjem potovanju pridružila v Siriji, tako da sva vedela, da se dobro ujameva. Ko si sam, jenaporneje, saj ne moreš nikjer pustiti kolesa. Tudi družba je dobrodošla, že podnevi, sploh pa zvečer.

Sam imam neko teorijo, da ti sopotnik zgladi nihanja na potovanju. Da zmanjša dobre trenutke in ublaži slabe.

Ne bi se ravno strinjal, da zmanjša dobre. Že ko podoživljata dogodivščine, to doda neko vrednost. Pri slabih pa je sigurno lažje, saj drugačni ljudje drugače reagiramo. Nekoga kakšna stvar bolj prizadene in sopotnik laže pomaga v taki situaciji, drugje pa ravno obratno.

Šel si tudi na Kilimanjaro, kar je precej zahteven vzpon.

To je najvišji hrib, na katerega gre lahko človek brez tehničnega znanja. Na takšni višini bi rabil 14 dni, da bi se normalno aklimatiziral. Je pa cena tako visoka, da si tega enostavno en moreš privoščiti. Šest dni je nekako minimum. Moraš imeti kakih 150 evrov na dan – že sam park je zelo drag, potem pa moraš imeti agencijo z licenco, pa vodiča s posebno licenco, ekipo, nosače … Bilo je naporneje, kot sem pričakoval. Ljudje govorijo, da je lahko, kot bi šel na Šmarno goro. Ampak ni, je kar naporen vzpon.

Po svetu vodiš tudi skupine. Kako ti gre?

V redu – zdaj sem bil že drugo novo leto na poti s skupino. Lani sem začel s tem, saj kot popotnik rabim nek vir dohodka. Ta potovanja so nek kompromis, da še vseeno malo potujem, obenem pa nekaj zaslužim. Je pa to kar služba. Zdaj za novo leto sem vodil skupino desetih ljudi in sem bil na koncu bolj utrujen kot po kateremkoli kolesarjenju …

Tvoje poti nekoliko spominjajo na Toma Križnarja pred leti. Te bomo čez deset let videli, kako rešuješ svet?

Zaenkrat se še ne vidim v tem. Tomo je bil vedno bolj filozofski in je potem tudi našel svoje poslanstvo. Možno, da se enkrat naveličaš enostavnih potovanj in hočeš nekaj narediti …

Sam nekaj časa nisem potoval, ker se mi je začelo vse zdeti enako, pojavila se je neka zasičenost in nisem našel motiva, da bi kam šel.

Morda je to sindrom Lonely planeta? Tam, kjer LP pokriva, se ustvarijo turistične točke – hostli, lokali, ki so si med sabo zelo podobni, in tudi backpackerji imajo podobne zahteve. Temu pravijo »LP trail«. Še najbolj sem to videl v Aziji in Srednji Ameriki. Če pa greš s kolesom, res vidiš tisti vsakdan. Afrika je popolnoma drugačna in tudi Sredozemlje, Bližnji vzhod je imeniten – ogromno za videti in prijazni ljudje.

Naslednji podvig?

Odvisno od knjige. Prodaja knjige bo ustvarila proračun za naslednja potovanja. Z Moniko razmišljava o Srednji Aziji. Ti ’stani’ – od Pakistana do Kirgizistana. Tam so še vedno zanimivi kraji.

Knjigo Kolo, severovzhod lahko naročiš na naslovu info@fedr.net ter 041/648-522 (Gregor). Več informacij na Fedrovi spletni strani.