Ekvador in Galapagos

Ko sem bil star približno deset let, sem na televiziji videl dokumentarno odajo o čudovitem galapaškem otočju. Lepa narava in nenavadne živali so mi kot otroku vzbudile takšno zanimanje, da sem dolga leta nestrpno pričakoval dan, ko se bom resnično odpravil raziskovati ta košček sveta.

Po dolgih devetih letih sanjarjenja se mi je končno nasmehnila Fortuna.

Ker sem želel na Galapagosu (Ekvadorci uporabljajo ednino) prežitevi več časa, ne samo tistih 6 dni kolikor traja normalna turistična tura, sem se odločil za prostovoljni delo. Preko ekvadorske volonterske organizacija (glede na števio $$ ki sem jih plača, bi rekel, da je bilo to zelo profitabilno podjetje), sem se prijavil kot prostovoljec pri obnavljanju galapaške flore na otoku San Cristobal.

Malo je manjkalo, pa bi mi celoten plan porušila “nedolžna” birokratska napakica. Zahtevek za vizo so iz Ekvadorja namesto na ambasado v Rim, poslali na Dunaj. Dunajska pa ni bila pristojna za izdajanje viz Slovencem. Stvari so se na srečo uredile ravno en dan pred odhodom, tako da sem se lahko brez skrbi podal na pot.

V glavnem mestu Ekvadorja, Quitu, sta za tujca zanimiva predvsem dva predela. Staro mestno jedro, z veličasntnimi kolonialnimi palačami in trgi ter novejši turistnični predel La Mariscal. V slednjemu so vse turistične agencije in skoraj vse diskoteke v mestu. Nočno življenje je fantastično (še posebaj za moško populacijo ), cene pa nizke. Z 20$ si glavni faca v diskoteki.

Poln navdušenja sem se že prvi dan dogovoril za kolesarski spust iz vulkana Cotopaxi. Nisem ravno vešč vratolomnih downhill voženj, vendar je bil spust iz 4500m na 3200m nadmorske višine pravo adrenalinsko doživetje.

Po treh dnevih bivanja v prestolnici je napočil čas za uresničitev otroške želje. Polet na Galapagos je klub sumljivemu letalu minil precej mirno, zato pa je bila tri urna vratolomna vožnja z majhnim gliserjem, od letališča do otoka San Cristobal, toliko bolj zanimiva.

Center v katerem smo bili nastanjeni prostovoljci je bil ravno takšen kot sem si ga predstavljal. Nekaj špartanskih hišk “bogu za leđima”, brez elektrike in tople vode.

Verjetno je bila moja otroška želja po obisku teh otokov povezana tudi s skrivnostno zvenečim imenom. “Galapagos”, tako lepo se sliši. Človek si predstavlja toplo morje, dolge plaže, sonce, rum…. Na žalost pa razen zadnjega, v enem mesecu kolikor sem prebil na otokih, ni bilo ravno v izobilju. Center je bil na približno 100m nadmorske višine, kar pomenilo, da smo bili 90% časa v oblakih.

Na srečo smo vse vikende preživeli v mestu, tako da smo se naužili vsaj malo sonca in toplega tuša.
Življenje prostovoljcev ni bilo naporno. Malo se je delalo, malo se je zabušavalo in malo se je zabavalo.

V navadi je bilo, da se je za volonterje organizirala štiridnevna tura po otočju. Obiskali smo nekaj manjših otokov, od velikih pa Isabelo in Santa Cruz.

V morju smo lahko opazovali veliko živali, od majhnih do gromozanskih morskih želv, morski levi so tako in tako stalnice, sam pa sem med snorklanjem premagal strah in plaval skupaj (vzporedno, okoli meter stran) z morskim psom.








Sprva sem bil zalo navdušen nad želvami velikankami, res so nekaj posebnega. Opaziti se jih da v naravi, vendar je za turiste (in za želve) tako poskrbljeno, da se jih gre ogledovat v zato urejena območja, La Galapagere. V tem zaprtem obmučju je toliko velikank, da človeku kar hitro mine začetna zagnanost.
Pa tudi morski levi, po dveh tednih niso več tista radovedna bitja, ki te pridejo pozdravit vsakič ko skočiš v vodo, ampak ratajo smrdeče nadloge, ki se jim moraš ponoči med vračanjem v hostel spretno izogibati.

Po eni strani pa je ravno to čar Galapagosa. Ljudje in živali so se naučili živeti en z drugim. Kljub vedno večjemu navalu turistov, ima človek občutek, da nacionalni park dobro poskrbi za živali in jih uspešno ščiti pred (na)valom navdušenih turistov.

Zaradi ranljivega galapaškega ekosistema, se v Ekvadorju vedno pogosteje pojavljajo predlogi o striktnejši omejitvi števila turistov. Med ekvadorci vlada visoka zavest o ohranitvi otočja, tako da se kaj lahko zgodi, da bo galapaško otočje kmalu dostopno le zelo omejenemu številu obiskovalcev. Pohitite!

Za konec samo še ena slika. Med bivanjem na Galapagosu sem imel možnost doživeti edinstveno življenso priložnost. Lov na divjega prašiča s švicarskim nožem. No ne ravno čisto divjega, pred kakšnim stoletjem so jim svinje pobegnile v gozd, se svinjsko razmožile in že desetletja uničujejo jejo in uničujejo avtohtone rastline. Kot vidite, smo bili uspešni!