Fedrovi kolesarski nasveti

Tu je še drugi del pogovora z Gregorjem Fodranspergom – Fedrom, popotnikom, avanturistom in fotografom, avtorjem dveh knjig o kolesarjenju po Sredozemlju in Afriki. Pogovarjala sva se o praktičnih nasvetih za kolesarjenje na dolge proge.

Recimo, da greš s kolesom na daljše potovanje, na katerem boš naredil več tisoč kilometrov. Kako se doma pripraviš, da bo vse gladko teklo?

Odvisno, kam greš. V Evropi in razvitem svetu je drugače, kot če greš nekam, kjer ni infrastrukture. Tu gre predvsem za kolo – popravila in rezervne dele – saj v Evropi rabiš precej manj prtljage, še šotora ti ni treba imeti s seboj. V srednji ali vzhodni Afriki je precej drugače. Kupiti ne moreš ničesar, vse orodje in rezervne dele moraš vzeti s seboj. Predvideti moraš, kaj gre lahko narobe. Če se ti kaj zlomi ali pokvari in ne moreš urediti sam, je edina opcija, da ti kdo pošlje od doma, kar je spet drago in zamudno. Jaz sem šel pred potovanjem za vajenca k enemu mehaniku, da sem se naučil popravljanja.

Kako pa je s pripravo samega kolesa? Kupiš v trgovini in greš ali se kaj bolj pripraviš?

Kupiš, namontiraš dodatno opremo, recimo nosilce za bidone. Gume je dobro zamenjati s kakšnimi dobrimi za potovanja, ki zdržijo vsaj 8.000–10.000 kilometrov. Te navadne zdržijo ponavadi kakih 3.000 – sliši se veliko, a na potovanju po Sredozemlju sem moral zamenjati tri pare. Gume so bolj gladke, le malo profila zaradi dežja, saj večinoma kolesarim po asfaltu. In pa kondicija, te pa čim več.

Imaš kake posebne kondicijske priprave?

Minimalno. Ponavadi grem pa prve tedne počasneje vozim. Rabim kake dva, tri tedne, da se navadim …

Ampak to funkcionira, če greš za pol leta, če pa greš za en mesec …

Če greš za en mesec, je bolje, da se prej malo pripraviš. Urca ali dve trikrat na teden …

Kako pa tempiraš, da se ne utrudiš preveč in prehitro?

Tako – po občutku. Kolesarjenje, če voziš počasi, ni tako naporno. Mislim … je naporno, ampak ne tako, da bi omagal, kot pri teku. Če sem zelo utrujen ali če je vroče in čutim nevarnost sončarice, ustavim prej, drugače vozim cel dan. Vmes se ustavim za kosilo ali če je kaj lepega videti. Nimam pa nobenega fiksnega urnika. Če je vročina, rad zgodaj vstanem, da čim več prevozim, preden se sonce povzpne, pa tudi veter je ponavadi zjutraj manj močan.

Kaj pa narediš s prtljago?

Kolo ima torbe za prtljago. Sicer sem imel v Afriki prikolico, vendar mi ni bila všeč. Bolj nepraktična je, štorasta, že na klancih je bilo težje, sploh pa v kakem hotelu, če je bila soba v prvem nadstropju, je bil problem. Torbe s kolesom vred vzameš in neseš, s prikolico pa sem vedno moral iti dvakrat, kar je takoj riziko, da ti kaj ukradejo.

Kako je s prenočišči?

Čim več poskušam spati na divje, predvsem zaradi stroškov. Šotor, spalko in podlogo imam vedno s sabo, in ko pride večer, se začnem ozirati za primernim krajem. Zavijem s ceste, pazim, da me kdo ne vidi, in to je to. V mestih ponavadi ali kje taborim – hostli imajo mnogokrat vrt ali kaj podobnega – ali pa najdem poceni sobo. Mora biti malo večja ali z balkonom, da spravim notri še kolo.

Kaj pa skrb za kolo na poti?

Minimalna. Naredim pač servis, preden grem, potem pa le pogosto čistim verigo. To je več ali manj vse. Do zdaj se mi ni še nič resnega pokvarilo. Špice dostikrat grejo, a imam orodje s sabo in jih zamenjam kar sam. Dobro je, da narediš čim boljši servis in da imaš serviserja, ki mu lahko zaupaš in ti pove, kateri deli so dotrajani in jih je potrebno zamenjati.

Bi še kaj želel povedati?

Najbolje se je odločit in iti. Ni tako zakomplicirano, kot se morda sliši. Po Evropi so zelo lepe poti, zelo lepi kraji in je relativno enostavno kolesariti. Ko to obvladaš, greš še kam drugam. Ne bi pa priporočal, da gre kdo na prvo turo v Afriko. Ni infrastrukture, slabe ceste, problem je že tempiranje prehrane in vode, da ti je ne zmanjka. Za to pa rabiš kar nekaj izkušenj …