Richard Galliano & Tangaria Quintet ter Roy Ayers @ Ljubljanski grad

sreda, 4.7.2007 ob 20:00; Ljubljanski grad

* * *

RICHARD GALLIANO & TANGARIA QUINTET
RICHARD GALLIANO, harmonika
ALEXIS CARDENAS, violina
PHILIPPE AERTS, bas
RAFAEL MEJIAS, tolkala
CLARENCE PENN,bobni

Le redki glasbeniki se gibljejo med različnimi glasbenimi slogi tako suvereno in s takšno lahkoto, kot to počne 56-letni francoski harmonikar Richard Galliano. Ni mu tuj ne svet klasične glasbe, ne jazza. Enako dobro se znajde v klubu, v veliki koncertni dvorani ali na poletnih festivalskih prizoriščih. Za glasbeno pot klasično izobraženega pianista in harmonikarja je bilo odločilno srečanje z jazzom v šestdesetih letih. Selitev z juga Francije v Pariz leta 1973 je pomenila tudi začetek mednarodne glasbene kariere, ki je zapuščala pestri svet klasične harmonike in se pogosteje srečevala z drugimi godbami. Danes nekateri zgodovino sodobne harmonikarske igre celo postavljajo v čas pred in po Richardu Gallianoju.
Z izrednim občutkom za melodijo in ritem je obogatil ter na novo postavil koordinate tradicionalnega francoskega harmonikarskega sloga musette ter ga ponesel v svet jazza. New Musette (1991) je eden prelomnih albumov sodobne harmonikarske igre. Dolgoletno prijateljstvo z neprekosljivim tvorcem novega tanga Astorjem Piazzolo ga je zbližalo tej glasbeni obliki. Druženje se je začelo z Argentinčevim povabilom k izvedbi njegove avtorske glasbe za predstavo Shakespearovega Sena kresne noči v pariški Comédie Française leta 1983. Galliano je zasijal kot solist na bandoneonu. Ob desetletnici smrti velikega glasbenika se mu je poklonil z odmevnim albumom septeta Piazzola Forever (2003). Med številnimi skupinami, ki jih je vodil v zadnjih letih, izstopa njegov duet z uglednim francoskim pihalcem Michelom Portalom. Za album Blow Up (1997) sta požela številne nagrade. Še danes ju želijo na odrih širom sveta. Njegov stalni newyorški jazzovski trio je na drugem koncu iste zgodbe. Ruby, My Dear (2005) ni le poklon Theloniousu Monku, marveč izkaz, kako suverena in harmonsko sočna je lahko vloga harmonike v jazzu. Galliano je vedno črpal iz popularnih pesemskih oblik, od sredozemskih do latinsko ameriških. Znal jih je vtkati v svoj sodoben glasbeni izraz in prevesti v virtuozno harmonikarsko igro. Raziskovalno žilico je preizkušal tudi s kolegi, ki raztegujejo meh, tako z duhovitim Siciljancem Antonellom Salisom. Takšno je bilo tudi muziciranje z mojstrom »ustne harmonike«, z orgličarjem Tootsom Thielemansom. Ime njegove najnovejše skupine Tangaria izdaja staro ljubezen do tanga, vendar je ta v njej bolj prikrit. Z njo je na začetku leta izdal album Luz Negra. V skupini izstopata odlična venezualska glasbenika, violinist Alexis Cardenas in tolkalec Rafael Mejitas. Gost iz Brazilije Hamilton De Holanda je z mandolino prispeval značilno brazilsko barvo. Z malce predrugačenim kvintetom Tangeria se Richard Galliano vrača v Ljubljano, igriv in prefinjen, kot že dolgo ne.

NEW YORK JAZZ/ACID JAZZ/JAZZ FUSION/FUNK/DISCO
ROY AYERS
ROY AYERS, vokal, vibrafon
RAEFORD GASKINS, saksofoni, klaviature
MARK ADAMS, klaviature
TONY SMITH, kitara
DONALD NICKS, bas
TROY MILLER, bobni

Ameriški vibrafonist in pevec Roy Ayers ne popušča. Medtem ko ga ponovno odkrivajo mlade generacije, še vedno neumorno nastopa in snema. Ayers je bil od konca šestdesetih let soudeležen pri številnih drobnih glasbenih prevratih. Glasbenik, doma z zahodne obale Združenih držav Amerike, je že tedaj veljal za enega najobetavnejših jazzovskih vibrafonistov. Njegov prihod je naznanil prvenec West Coast Vibes, ki ga je produciral sloviti jazzovski kritik in »odkritelj« Leonard Feather. Šest let je bil član skupine flavtista Herbieja Manna. Iz tega obdobja je njegov najprodornejši jazzovski album Stoned Soul Picnic (1968). Vihrav hardbopovski modalni slog igranja na vibrafon ga krasi še danes. Vendar so Ayersa vse bolj začeli vabiti drugi glasbeni svetovi, predvsem popularni zvoki prebujene »črne« Amerike. Priključil se jim je na začetku sedemdesetih let in jih pomagal oblikovati s skupino Ubiquity, ki je postajala eden vodilnih glasov širjenja jazzovskega izraza in njegovega spajanja z novimi funkovskimi ritmi, popularnim soulom in neposrednostjo rhythm & bluesa. Leta 1973 je prispeval glasbo za enega značilnih »blacksploatation« filmov tedanjega časa, Coffy. Plesni album Red, Black and Green je vizualno in glasbeno naznačil prehod k neposrednemu naslavljanju na širše črnsko občinstvo. V funkovski preobleki je opozarjal na skupno afriško dediščino in širil ideje panafrikanizma. Ustvarjena je bila iluzija, da so funk in sorodne plesne oblike, kakršne so trosili naokrog Ayers, Sly & The Family Stone, Earth, Wind and Fire in Parliament/Funkadelic, preneseni način za ohranjanje osti in političnega naboja soula. Številni ponovno izdani posnetki skupine Ubiquity iz teh let razkrivajo njeno sposobnost igranja tako ortodoksnega jazza kot jazz rocka, ki ga je oplazil vpliv tedanjih skupin Milesa Davisa. Ayers je ob izteku sedemdesetih let skupino razpustil. Občasno jo je oživljal. Bila je ime, ki se je premočno zasidralo v spominu. Vedno je pomenila plesnost z odkloni in inovativnim sprevračanjem pop obrazcev, klubske plesne himne, kakršna je Running Away, značilno nastopaštvo in »show«. Ayers se je nekajkrat znašel na popularnih lestvicah in se na svojstven način spogledoval z diskom. Začetek osemdesetih let je dal skupno snemanje in širšo turnejo, tudi po Afriki, z legendarnim nigerijskim pionirjem afro-beata Felo Kutijem. Naslova obeh skupnih albumov, Music of Many Colors (1980) in Africa – Centre of the World (1981), sta zgovorna napotka k poslušanju. Na slednji je v bodočnost zazrt (in neizpolnjen) funkovski komad o »enotnosti« in »pravičnosti«, 2000 Black. Ayers je še naprej vodil različne skupine, produciral plošče. Na začetku devetdesetih let so ga najprej ponovno odkrili hiphopovci, takoj za njimi pa prihajajoča generacija acid jazza. Ayers je postajal eden zastavonoš sodobne plesne struje, v koraku s časom, če ne kar pred njim. Po štirih desetletjih nenehnega nastopanja in produciranja plošč so njegovi koncerti še vedno polni plesnega naboja in drobnih novotarij.

Vstopnice:
35 Eur v predprodaji
40 Eur na dan koncerta
90 Eur pri nakupu kart za vse koncerte v produkciji Braneta Rončela

Blagajna Križank in Cankarjevega doma, Petrolovi servisi, poslovalnice Kompasa in Globtour-ja ter druga prodajna mesta Eventima in SITI-ja.

V poletnem času je blagajna Križank odprta vsak delavnik od 10. do 20. ure oziroma do začetka prireditve, ob sobotah med 10. in 13. uro; v primeru prireditev ob sobotah in nedeljah uro pred začetkom na prizorišču.