Miami – jahte 1.2.2012, 17:09

Tokrat sva šli v Miami narediti nekaj posnetkov jahtic. Praktičnoje vse ena marina, saj so privezi možni skoraj povsod ob vsakem pomolu, pri vsaki hiši na otočku,…, zato sva imeli priložnost iti na barkico oz manjšo jahtico, da sva naredili nekaj posnetkov iz vodne gladine. Otoki in vodni kanali prepletajo mesto Miami, med seboj pa [...]Related posts:

1. Mali hišni ljubljenček
2. Fort Lauderdale in Miami Beach
3. Vesolje veselja in zahteve zvezd
4. Behind the scene
5. Varkala – Indija

Vir: Svet na dlani! » Potovanja | spela

Zimska idila na Rabeljskem jezeru 30.1.2012, 19:45

NOTE: the images in this feed have been downsized or removed for copyright reasons. To see them in their unmodified state, please view the original post by clicking here.Pred tednom dni smo se po dolgem času spet odpravili na malo daljši izlet. Najprej nas je pot vodila na sankaški hrib tik pred Kranjsko goro, sledila [...]

Vir: matjazcorel.com | mcorel

Kje so naše ladje? II. 29.1.2012, 13:49

Če je Chittagong ladijsko pokopališče, potem je Dhaka porodnišnica ali pa vsaj kraj, kjer ladje dobijo novo preobleko. Način dela in orodje enako tistemu v Chittagongu, kar zopet pomeni ogromno ročnega dela v težkih pogojih in brez ustrezne zaščite.
 

 






 

Vir: Potepanja | MarkoP

Kje so naše ladje? 29.1.2012, 12:03

Skoraj zagotovo je kakšna končala v Chittagongu, kot še nekaj deset tisoč drugih. Zadnjih petdeset let je na peščeni obali ob Chittagongu eno izmed največjih pokopališč ladij na svetu. No, v bistvu ne gre toliko za pokopališče, kot za reciklažo ali kar za rudnik železa. Odvisno od "letine", a na obali vsako leto konča svojo pot nekaj sto ladij, včasih tudi preko 2000, ki jih potem tisoče delavcev razreže in pripravi še uporabne dele, oziroma surovine.
Iskreno povedano je bilo pokopališče kar glavni razlog, da sem obiskal Chittagong, seveda nisem imel v mislih NG reportaž, močno sem si pa želel ogledati razrez ladij in narediti kako fajn fotko.
Prvi problem - kako najti pokopališče.
Uro ali dve pešačenja, spraševanja po ship graveyardu, začudenih pogledov, zmajevanja z glavo in končno sem našel moto rikšarja, ki me je skoraj celo uro vozil ob obali proti severu, zavoj v levo na prašne potke, v gozd palm, grrmovja in kolib. Na moj vprašujoč pogled mi je pokazal na ogromna kovinska vrata v še večji zidani ograji. Vljudno (a močno in odločno :)) sem potrkal. Namesto vrat se je odprla le majhna linica in še preden sem zagorelu obrazu do konca povedal kaj bi želel... tresk in okence se je zaprlo.
Moj rikšar je medtem že dobil družbo (jah, v Bangli sem bil tako ali tako že navajen, da sem glavna atrakcija) in vsi so se le glasno smejali. Ko so uvideli, da ne razumem štosa, so mi s skupnimi močmi povedali nekaj v smislu, da nimam nobenih šans, da bi prišel za ograjo, do obale. Da je vzdolž obale veliko takih zaprtih ograj in da niti slučajno notri ne spuščajo tujcev, še najmanj takih s fotoaparati. Eni so govoroli o GreenPeacu, drugi o "big problems", tretji o "police permission".
Eh, na tako lahek način se že ne bom dal odgnati in sem se napotil do naslednjih vrat in tako naprej še ene šestnajstkrat. Prošnje, moledovanja, klicanje šefa, obljube, da bom samo gledal, darila (sončna očala) za delavce...Čisto nič ni pomagalo, a počasi mi je slika postala jasnejša, še sploh, ko sem videl, da se vrata odpirajo le za delavce v razcapanih oblačilih in za velike, drage terence.
Poskušal sem še na "zadnjih vratih". Skupini delvcev sem razdelil vse kape in majice, ki sem jih imel s seboj in se z njimi poskušal pretihotapiti skozi neka velika vrata. Le z eno nogo sem stopil na dvorišče, ko so me že (prav nič nežno) pospremili nazaj.
Zapletel sem se v pogovor z domačini (na srečo so vsaj "navadne" hiše obdane le z nizkimi ograjami) in tudi tu naletel le na odkimavanje. Dalj časa pa me je spremljal fantič, ki me je parkrat tiho in neodločno vprašal: "Want see ship?" Poln nejevere sem vseeno rekel: "Yes" in fantič mi je pomignil naj mu sledim. Po ozkih poteh, mimo hiš domačinov in mimo serije visokih (vsaj 4 - 5 m) zidov sva prišla do ozkega prehoda do obale (med zidovi je do obale vodila velikanska cev, ki ni bila v celoti vkopana v tla).
Vauuuu.
Iz nahrbtnika sem potegnil fotoaparat in hitel fotkat.



Ob močnih padavinah in poplavah (oboje je v Bangladešu zelo pogosto) in ko je visoka plima zapeljejo ladje čim bližje obali in potem hitro nasedejo v mivki in blatu. Le manjše, že razkosane dele povlečejo na obalo z jeklenicami.
Ne mislit, da razkosavanje poteka s kakšnimi visokotehnološkimi postopki. Stotine mož (tudi dečkov) se večtisočtonskih ladij loti z varilnimi aparati in kotnimi brusilkami.

Delo je zelo nevarno in ker ga opravljajo tudi praktično brez zaščite so delovne nesreče vsakodnevne. Statistika (prijavljenih) nesreč je grozljiva, saj je v povprečju skoraj vsak teden en mrtev, več sto (da, več 100) pa poškodovanih. Statistika pa ne upošteva še množice, ki zboli zaradi delovnih pogojev. Delavci zaslužijo do 2€ (dva evra) na dan, pri tem pa velja njihovo delovno okolje za eno najbolj onesnaženih področij na svetu. V mivki in blatu ostanejo vsi ostanki ladijskega goriva, olj, azbesta, kemikalij, ki so jih prevažale ladje, ...

Vir: Potepanja | MarkoP

Hedgie 28.1.2012, 19:50

NOTE: the images in this feed have been downsized or removed for copyright reasons. To see them in their unmodified state, please view the original post by clicking here.Pred tedni sem fotografiral za kolega artikel, ki ga skušata čim bolj spromovirati na svetovnem tržišču. V bistvu gre za “nalepko” imenovano hedgie, s katero se Ipadi [...]

Vir: matjazcorel.com | mcorel

S kolesom do plaže 28.1.2012, 03:52

Tokrat sem imela nekaj malega časa in sem se podala malce na potep in raziskovanje predvsem obalnega dela Fort Lauderdela. Kolo ni ravno med najbolj zaželjenimi prevoznimi sredstvi tu, zato je vožnja lahko kar adrenalinska, saj imajo nekaj zanimivih prometnih pravil, kolesarjev pa tudi niso vajeni. Oči sem imela tokrat na pecljih spredaj, zadaj in [...]Related posts:

1. Mali hišni ljubljenček
2. S kolesom na Slavnik
3. 17.1.2010 – S kolesom po Novi Zelandji
4. Preplezana prva skala
5. Jutranji sprehod po plaži

Vir: Svet na dlani! » Potovanja | spela

Jutranji sprehod po plaži 27.1.2012, 16:47

Ko sem še pred nekaj dnevi doma ležala na postelji in premišljevala, kako naj bi zgledala Florida … neskončne plaže, sonce, morje …. Ja to so bile sanje, ko sem se prebudila v mrzlem meglenem jutru, a sedaj sem na drugi strani oceana in te sanje so prišle same od sebe v realno življenje. Danes [...]Related posts:

1. Fort Lauderdale in Miami Beach
2. Puerto Columbia – Chuoi
3. Chichirivichi – Coro
4. Isla de Margerita
5. Los Llanos

Vir: Svet na dlani! » Potovanja | spela

Pozdravček 27.1.2012, 13:29

Torej, moje bivanje v Sloveniji se počasi a vztrajno približuje koncu. Čeprav še dober mesec ne grem nikamor, se vseeno s polno paro pripravljam na skorajšnji odhod. Zaenkrat o tem kam grem, še ne bi govorila, ker kot je v moji navadi rada spreminjam načrte in se zadnji trenutek opravim kam drugam, hehe. No, tokrat, mislim, da je destinacija kar določena, glede na to, da prav veliko finančnih sredstev za dolgo pot tako ali tako nimam. Sprva se odpravljam na delo, nato pa z zasluženim denarjem na pot. Tudi tokrat bo delo polno dogodivščin in raznoraznih prigod, zato ne bom pozabila na blog in javljanje, kako mi gre v tujini. S tem pa še sporočam veselo novico, da sem ustvarila nov blog, ki je sicer v angleškem jeziku, saj mi je na poti veliko lažje pisati v angleščini, kot pa v slovenščini, ki je ne uporabljam tudi po več mesecev. Torej, še vedno se bom oglasila sem in tja tukaj gor, ker vem da mnogo ljudi ne govori angleškega jezika, prav tako pa sem začela blog pisati prav z namenom, da nosim vesti iz sveta v mojo rodno Slovenijo. Če pa bi radi kdaj pokukali tudi na moj drug blog, ustvarjen za moje prijatelje po svetu in za vse popotnike, ki jih srečam na poti, pa vam z veseljem posredujem naslov: http://mayita11.blogspot.com/Lep pozdrav,Mayita

Vir: Risanje spominov v popotniško beležnico |

Obnova hiše iz l. 1947, 23. in 24. dan 27.1.2012, 04:48

Največjo razpoko na stropu smo danes sanirali.

Morda to ni najbolj pametna odločitev, ampak nekako nismo bili pripravljeni odpreti strehe in menjati celega opornika.
Pa tudi težko pričakovani pod že imamo!

Vir: dašcin zvežčič | dachita

Fort Lauderdale in Miami Beach 25.1.2012, 06:53

Takole malce za pokušino pošiljam nekaj fotk, narejenih danes na hitrem obhodu in spoznavanju okolice Fort Lauderdala in Maiamija s slavnim Maiami beach-em! Vreme je ves čas tako kot vidite na fotografijah, tako da mi res ni hudega! Več, ja še veliko več fotografij bo sledilo v prihajajočih treh mesecih. Morda bo nova objava že [...]Related posts:

1. Agra – Red Fort – Jaipur
2. Makro fotografija
3. BeachMaster Ptuj – 2. dan
4. Kitajsko Novo Leto
5. Madison Square Gardens – fotke

Vir: Svet na dlani! » Potovanja | spela

52TRi(3/52) 24.1.2012, 23:10

»Postali smo sužnji hitrega tempa modernega življenja. Na vsakem koraku nas preganja že lastna senca in zdi se nam, da ji kar ne moremo ubežati. Zaslepljeni z dobrinami, s pomanjkanjem razumevanja do soljudi in nenehno željo po še. Še več, še višje, še hitreje, še močneje… Je v človeški naravi ostalo še kaj pristnega? Lahko [...]

Vir: FOTOUTRIP | Jernej

Obnova hiše iz l. 1947, 21. in 22. dan 24.1.2012, 06:51

No, pa smo na treh tednih (s tem, da ne štejem nedelj!). Priznam, da smo sprva mislili, da bomo zaključili vsa dela samo v dveh. Optimisti, ja ...
Glede na trenutni ritem nas čaka še kar nekaj tednov dela, če bo ekipa ostala omejena samo na družinske člane v prostih popoldanskih urah. Smo pa dobili profesionalce, ki nam bodo naredili cementni pod. Baje, da so mojstri, čeprav njihova rosna starost ravno ne vzbuja zaupanja. Danes so v nadstropje znosili ves cement.


Dimnik so zaprli z lažjo železno ploščo, ob okljuku dimnika, ki vodi na streho, pa so posadili nekaj opek. Da slednje ne bi izgledalo preveč čudno, smo to opečno polico malo podaljšali. Morda v prihodnje najdemo zanjo kakšno dekorativno ali celo uporabno funkcijo. A bi vedel kdo povedati, če tak dimnik dejansko deluje?

Cevi za kablovje so že povsod položene in jutri baje res začnemo z zalivanjem.

V kopalnici bo potrebno pred tem zasuti odtočne cevi. Verjetno bomo za to uporabili pesek.

V kuhinji so že postavljeni tramovi za dvignjeno konstrukcijo. Najverjetneje bomo to zadevo še malo ojačali, ker so v zadnjem delu prostora oporniki preveč narazen (75 cm). Čez pride osb plošča ali vezana plošča, bomo še videli.


Brata sta sčohala obe krili balkonskih vrat iz zadnje sobe. Ugotovili smo, da se debele plasti barve najbolje očisti kar z dletom (pa seveda potem čez z brusno mašinco).
  Znoj teče v potokih, še posebej odkar se je mizarska delavnica preselila na streho.


Zadnja soba je že prebarvana, vendar je na njej ostalo precej izboklin in drugih nepravilnosti. Skozi barvo pa se ponekod pojavljajo tudi rjavkasti madeži. Najprej sem mislila, da gre za ostanke lepila kakšnih starih tapet.


V prostorčku ob tej sobi (neke vrste walk-in closet), kjer bo arhiv, sem ob pleskanju opazila še več teh madežev, največ okrog zgornje lopute. Tako da gre očitno za vlago ali celo plesen. Kaže, da smo se napačno lotili pleskanja in da podlaga in latex ne bosta dovoj. Poiskati bo treba nek poseben premaz za to nadlogo in popolnoma zapečatiti loputo (ki je sicer že privarjena), s katere je v preteklosti očitno kapljala voda- sploh če bomo tu hranili papirje.

Električno in vodovodno napeljavo smo iz nadstropja tudi že potegnili v pritličje oz. obratno - manjka en košček v garažnem delu. Jutri bi že lahko naredili priklop in privili kakšno žarnico tudi zgoraj, ampak smo to prestavili za kak dan - zaradi nesnage in hrupa, ki bi ga bili deležni v pisarni.  

Vir: dašcin zvežčič | dachita