Popotniški mit o kokakoli 13.3.2010, 15:31
Po pregledu digitalnega arhiva z nekaj preteklih potovanj, sem po naključju opazil številne fotografije Coca-Cole. Priznam, nisem velik oboževalec omenjene brezalkoholne pijače, a je na potovanjih vedno popijem veliko. Privoščim si jo predvsem z izgovorom, da me osveži, napolni z energijo in razkuži zaužito hrano. Gre za mit ali je v tem kaj resnice?Coca-Cola, Amman, [...]Vir: BLOG.JERNEJMROVLJE.COM | Jernej
Vroče iz Kolumbije 12.3.2010, 16:27
Že pred odhodom v Kolumbijo me je kolegica Consuelo, ki v Italiji zastopa nekatere kolumbijske skupine, opozorila, da dva člana skupine Systema Solar živita v Tagangi. Moja radovednost me je takoj peljala na njihovo spletno stran in kmalu za tem sem imel v rokah že njihovo ploščo, ki si jo tudi vi lahko bresplačno snamete. Ali pa si vsaj pogledate tale njihov zanimiv video:
Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.
Njegova avtorica je Vanessa Gocksch, ki se je iz Belgije preselila v Kolumbijo, kjer zdaj z drugim članom skupine Juanom Carlosom Pellegrinom živi v Tagangi. Naključje je hotelo, da smo bili v neposredni soseščini. Dobili smo se v našem hotelu.
Vanessa in Juan si v prijetni Tagangi gradita tole zanimivo hišo s studiom:
Systema Solar so v teh trenutkih na turneji po Mehiki, poleti pa prihajajo v Evropo. Sodeč po tem videu, so v živo zelo atraktivni.
Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.
Vir: Resno, a sproščeno | Marko Jenšterle
Kaj pa krmar? 12.3.2010, 13:17
Kot kaže je s pilotom pod roko odšpanciral na lepše. Kar glede na to, da vremenska napoved ni baš ne vem kaj, niti ne čudi.Filed under: Moro Tagged: acqua passata, lanski sneg, yesterdays weather
Vir: E-migrator | E-migrator
Brezmesno življenje 10.3.2010, 17:05
Anna, švedska kolegica opazovalka volitev, je na letalu za La Paz najprej zagrizla v sendvič in šele nato stevardeso vprašala s čim je polnjen. Po njenem odgovoru, da je v njem meso, je utihnila in prebledela. Sam sem si ravno natočil pivo in ga nato takoj spil, saj sem od tistega trenutka naprej samo še diskretno precenjeval kam naj skočim, če kolegici vsebine želodca ne bi uspelo srečno prepeljati do bolivijske prestolnice. Vsa nadaljnja vožnja je namreč minila v njenem zadrževanju želodčne vsebine. Kolegica je bila namreč vegetarijanka in v naslednjih dneh sem jo v hotelu opazoval, kako pri obrokih prebavlja neke iz Švedske prinešene piškote.
Pred dnevi sem v Dnevniku bral članek o tem, kako si vegetarijanci prizadevajo, da bi njihovim otrokom v vrtcu in šolah omogočili vegetarijansko prehrano. Po mnenju ene od takih mater bi bilo treba pravico do vegetarijanske prehrane v teh ustanovah kar uzakoniti.
In zdaj se spet sprašujem do kam naj seže moja toleranca, če sam brez slabe vesti in celo z užitkom zagrizem v takle obrok:
Ko so bili problem kadilci, smo jih brez najmanjših zadržkov iz prijetno toplih lokalov spravili na mrzle ulice. Meni se še danes smilijo, čeprav nikoli nisem kadil in so celo nekateri kolegi kadilci navdušeni nad novo zakonodajo, ki jih je prisilila vsaj v zmanjšano porabo cigaret.
Tako kot kadilci so se namreč tudi vegetarijanci odločili za neke posebne užitke, ki so večini tuji. Oziroma, da vprašam še takole: Če pripravljam neko večje srečanje z dobro hrano in pijačo za moje znance in prijatelje, ali je res moja dolžnost, da se posebej posvetim enemu med njimi, ki se je odločil za drugačen način prehranjevanja? S tem namreč njegov problem postane moj. Nekateri namreč takšno postrežbo že smatrajo za pravico in ne za našo dobro voljo.
Pred leti, spet na opazovanju volitev, me je v Venezueli doletelo, da sem volitve opazoval z italijansko kolegico, seveda vegetarijanko. Volitve sva opazovala na čudovitem polotoku Paraguana, nekje na obrobju Venezuele, kjer se je s skrajne točke že videla Aruba. Pokrajina je bila ena sama puščava, z redkim grmičevjem, ob katerem so se pasle shujšane koze. Zelenega še za živali ni bilo dovolj, kaj šele za ljudi. Ko se je lačna Federica začela pritoževati nad razmerami, sem ji pač odvrnil, da jaz v vsakem okolju običajno jem lokalno hrano, saj domačini najbolje vedo kje je pri njih narava s prehrano najbogatejša. V takih primerih tudi sam brez problemov preživim brez mesa, saj mi je narava tedaj recimo poklanjala tole:
Namesto dunajskih zrezkov sem pač jedel rake, ki jih je po morju kar mrgolelo, Federica pa tudi s tem ni bila zadovoljna, čeprav mislim, da so bile tudi njene arepe, avokado in pečene banane, ki jih lahko vidite kot prilogo k mojemu obroku, vseeno boljši od tistih švedskih piškotov, s katerimi se je mastila na začetku omenjena Anna.
Ampak tudi Federicina rešitev očitno ni bila dobra, saj po mnenju vegetarijanskih strokovnjakov “vegetarijanski obrok ni mesni obrok, ki mu je odvzeto meso”. S čim torej po tej strokovni teoriji nadomestiti okusnega jastoga, če v okolici tudi pri zelenjavi ne moreš izbirati?
Vir: Resno, a sproščeno | Marko Jenšterle
Campeche in sedembarvni Bacalar 10.3.2010, 14:20
30.4. Čaka nas odhod iz mističnega Palenque. Bi se kar prileglo še kak dan ostati tu. Napotimo se naproti zvezni državi in glavnem mestu Campeche. Tam si bomo le ogledali nekaj majevskih ruševin, nato pa krenili dalje... A kot smo slutili, so prav tako tudi tu piramide zaradi prašičje gripe zaprli... ...a smo s pomočjo naših mehiških vez (Hugo, Wendy in Armando) vseeno stopili na območje majevskih ruševin Becan, kjer smo celotno območje imeli samo zase (ne znam si predstavljati kako si sicer lahko sploh kaj ogledaš, saj so piramide ves čas polne turistov)...Becan pomeni "kanjon, ki ga je oblikovala reka", saj je okoli območja piramid in svetišč speljan kanal z vodo, ki je preprečeval udore na majevsko posest....Maji so bili resnićno mogočna civilizacija, saj so gradili ogromne piramide, višja ko je bila piramida, bližje so bili bogu. Maji so bili izredno veren narod in imeli mnogo bogov, katerim so žrtvovali svoje rojake.Ne samo ogromne temveč tudi strme so bile te piramide. Gradnjo si še težje predstavljam ob dejstvu, da so bili Maji zelo nizki ljudje, tam do metra in pol so merili. Tudi vzpon je kar utrujajoč, saj ena stopnica meri sigurno 40 ali 50cm , oni pa so se večdesetkrat na dan vzpenjali gor...športna civilizacija, kaj naj rečem, zastonj fitnes!;)) Mmmm, ta pogleda pa je naravnost zame! Vse naokoli gosta jungla....Ogled arheološke cone Becan zaključimo in čaka nas nekaj urna pot naproti mestu Bacalar, ki se nahaja v zvezni državi Quintana Roo. Armando nam sporoči, da se bomo kmalu ustavili v shoppingu, kjer si moramo kupiti hrano za 4 dni, saj bomo baje tako daleč stran od civilizacije, da trgovine ne bomo videli naslednje 4 dni. Waaaaw, super, hudo!! Nakupimo ogromno hrane in nadaljujemo pot...Sama sem celotno pot kar prespala prav tako pa se že noči in ko prispemo je ura že nekaj čez 9. Namestimo se v vsak v svojo cabano, ki so tudi tokrat super in se odločimo, da se še malo pozabavamo...Cabana v Karibskem Bacalarju... Tequila, corona, Hugo na kitari in Armando na "bobnih" je zagotovljena zabava... Preden smo mi prispeli v Mehiko je naša skupina obiskala tudi Pueblo in Mexico City, kjer so na tržnici poskusili pečene kobilice in črve, ki so sicer prava poslastica v Mehiki. Bili so tako prijazni, da so jih celo vrečo prinesli tudi nam. Kobilice s čilijem niti niso tako slabe, malce je le nerodno, ker ti glava pravi, da so to kobilice!1.5. Danes pa Karibi!!;))Končno Kribsko morje!! In seveda ogled ekološke cone Xcalak...Xcalak je zaščiteno območje, prav tako pa tudi koralni greben, ki se nahaja nedaleč od zaliva. V Xcalaku se ljudje ukvarjajo z ribolovom, zalivu pa preti največja nevarnost - množični turizem...za enkrat je Xcalak še precej avtentičen, turistov skoraj ni videti, a to se v nekaj letih zna zelo spremeniti...Mi smo na tem koralnem grebenu odšli na šnorkljanje. Na del koralnega grebena, v Belizeju ki se ponaša z naslovom največjega koralnega grebena na S polobli in 2. največjem na svetu (takoj za Avstralskim). Na grebenu lahko vidimo ribice vsehmogočih barv, barakude, morske liste, želve,... morskih psov je zelo zelo malo, mi je pojasnil mož, ki nas je z ladjico peljal do grebena...Takoj po šnorkljanju se odpravimo na kosilo, kjer jemo morske sadeže, vmes je bila tudi neka ogromna školjka (tista, skozi katero ponavadi "poslušamo" morje), ki je bila precej neužitna...Nato se pozno popoldne odpravimo v zaliv Mahahual, kateri je bil nekaj let nazaj močno prizadet od orkana Katrine...še danes so vidne posledice. Sopotniki odigrajo par partij fuzbala, jaz pa uživam v sprehodu in neskončnih pogledih na prelepo turkizno morje...Zvečer imamo večerjo pri čisto pravih Majih oz. njihovih potomcih. Okoli 10 jih živi v majhni skromni hiški s samo enim prostorom. A kljub temu nam pripravijo lepo dobrodošlico in večerjo.Tole je mama Anita, zares prisrčna!! Opazila sem, da je zelo lepo oblečena, verjetno si je ob tej priložnosti nadela najlepšo obleko, ki jo ima;))2.5. Zjutraj se zbudimo v deževno jutro, a dež pada le nekaj minut, nato pa se nebo razjasni in čaka nas še en lep sončen dan. Zjutraj se končno odpravimo do jezera Bacalar, ki ga imenujejo tudi jezero sedmih barv...Nekateri se odpravimo tudi s kajakom po jezeru, midva z Lukom sva se odpravila malo ob obali in odkrila vseh sedem barv jezera;))Popoldne se odpravimo naproti meji z Belizejem, saj naj bi odšli po nakupih v Duty free shop. Mene to niti ni tako interesiralo, zato sem ob novici, da je meja zaradi gripe zaprta, ostala ravnodušna...Danes kosimo v Chetumalu, prijetnem obmorskem mestecu. Spremlja nas prava mehiška glasba v živo in pa slastni škampi. Nato se odpravim na kratek sprehod, kjer vmes nakupim še nekaj spominkov pri mimoidočih domačinih...Zvečer pa se odpravimo še v center Chetumala na kavo. Kip na sliki je posvečen žrtvam orkana Katrina...Spet smo preživeli super dan na Karibski obali, jutrišnjega pa se še posebno veselim! Zjutraj odhajamo v junglo, popoldne pa na ogled trdnjave, ki so jo zgradili pred pirati s Karibov! Se beremo, Mayita (verjetno je sedaj že povsem jasno kje sem dobila ta vzdevek)Cross-country skiing center Vojsko 10.3.2010, 07:18
Cross-country skiing is gaining popularity again in Slovenia. It was already quite popular over a decade ago, but then lost many supporters due to a rise of alpine skiing. In my opinion it happened because of better and better equipped ski slopes. Modern and fast ski-lifts were being installed on almost every ski slope.
Besides all that, Slovenian professional skiers are some of the most popular public figures in the country. They have been continuously achieving good results in the World Cup series for many decades.
Nowadays both sports are very popular again. Cross-country skiing is gaining supporters by the day.
Excellent results of Tina Maze (Slovenian alpine skier) and Petra Majdič (Slovenian cross-country skier) have a great deal to do with that. They were both also among this year's Vancouver Olympic medal winners.
Petra was also awarded the Terry Fox foundation award for incredible courage and determination after breaking several ribs and puncturing her lungs and still finishing third.
All that made us think and after a couple of years long break, M. and I finally decided to go cross-country skiing again. We are both beginners in this sport. Three years ago we attended a beginner level training and have not been practicing very often since then.
That is a pity, because there is an excellent cross-country skiing facility nearby. It is called Cross-country skiing center Vojsko.
I have to say I like this sport - it is really cheap. Once you get your hands on some equipment you can do it literary for free. The equipment itself is also relatively cheap.
Besides the financial side, getting in touch with nature is not to be ignored as well. It is also not very time consuming - I can feel every muscle of my body (usually on the next day I tend to find even a few new ones I didn't know I had) after an hour of exercise and if I may add... I think I am not in such a bad shape at all.
We chose a really beautiful day for doing this. It was sunny and quite warm.
As we had expected, after 8 kilometers we were pretty exhausted. We saw a few people on the track but mostly there was just nature and the two of us.
I stopped from time to time to take a photo or two. It was just the right day for a photo session but this time it was only on the second place. A good quality exercise came first this time.
In the end I found time for both and we were pleased with the results. We were both glad we finally did it. We really got to enjoy a great Saturday morning!
Vir: Travel Photo Blogging | Travel Photo Blogging
Je ZDA uvedla »prikrito« vizo? 9.3.2010, 08:53
Ameriški predsednik Barack Obama je podpisal novelo zakona imenovano »Travel Promotion«, s katero je ustanovili istoimensko neprofitno organizacijo, ki bo izvajala turistično promocijo države. Z novim zakonom so potniki iz tujine zavezani k plačilu turistične takse desetih dolarjev. Slednjo bo potrebno plačati enkrat na dve leti in sicer preko elektronskega sistema za avtorizacijo potovanja ESTA [...]Vir: BLOG.JERNEJMROVLJE.COM | Jernej
Zlato iz El Dorada 8.3.2010, 18:53
Del te zbirke sem prvič videl leta 1981, ko je bila na ogled v gradu Goričane. Pod naslovom “kulturne neuvrščenih” smo jo videli s pomočjo kolumbijskega veleposlaništva v Beogradu in z njo obeležili dvajseto obletnico prve konference neuvrščenih držav v Beogradu. V Goričanah smo lahko videli 350 predmetov iz muzeja, od tega 300 zlatih. Drugi so bili kamniti ali iz keramike.
Potem sem si muzej zlata ogledal ob prvem obisku Bogote, leta 1992, zdaj pa vanj vstopil po vseh teh letih premora. In bil znova očaran. Kako tudi ne, ko pa je na kupu toliko fascinantnega zlata, čeprav je večina še vedno skrita pred nami. Najprej zato, ker Španci nikoli niso našli tolikšnih količih, kot jih omenja legenda o El Doradu, pa tudi zato, ker so najdeno zlato pokradli za svoje potrebe.
Španskemu imperiju je v enem samem stoletju uspelo nabrati kar 200 tisoč kil zlata ter 16 milijonov kil srebra in Španci so imeli tedaj v zlatu in srebru kar osemkrat večje rezerve od vse ostale Evrope. Samo z nabranim srebrom bi lahko tlakovali pot od mesta Potosí v Boliviji do Španije.
Tukaj samo za poslastico objavljam delček razstavljenih predmetov.
Vir: Resno, a sproščeno | Marko Jenšterle
Ubi bene ibi patria 7.3.2010, 20:19
Odkar sem mobilnik odvrgel v koš za smeti, mi je tisti del možgančkov, za katerega se je zdelo, da je že odmrl, čudežno spet začel funkcionirat. Kot bi vmes ne minilo pol stoletja in eno tisočletje. Alehlujah. Siva cona živi in brca, siva materija obstaja, svet ni samo črno-bel. Ves vzhičen sem potem šel [...]
Vir: E-migrator | E-migrator
Birganj, Nepal, Asia 6.3.2010, 16:30
Road to recovery! Trije dolgi meseci rehabilitacije in dolgocasja med...Vir: TourTheWorld.si | Dejan Glavnik
Lignano 4.3.2010, 19:36
Ker je sine dobil čisto ta prav potni list, ga je bilo treba nujno sprobati. In zato smo v soboto odšli v topli, sončni Lignano – naša prva skupna “tropska” destinacija. Mesto mora biti prava norišnica v poletnih mesecih, spomladi in jeseni pa je prav lepo - ljudi je za vzorec, pa še ti se porazgubijo po kilometrskih [...]
Vir: matjaz corel » potepanja | mcorel
Velika in nobena rojstva 4.3.2010, 18:54
Ko sem zadnjič v Bogoti prijatelju Jorgeju navdušeno razlagal, da sem pravkar kupil avtobiografijo Juanite Castro, sestre Fidela in Raula Castra, ter najnovejši roman Jaimeja Baylyja, mu to ni bilo prav nič všeč. Castrova sestra je namreč zelo kritična do svojih bratov in revolucije, Jaime Bayly pa v svojih televizijskih oddajah iz Miamija s pravim navdušenjem pljuva po levici. Prepričan sem, da me je Jorge uvrstil v predal desničarjev in to mene, ki imam na steni plakate Cheja Guevare, mehiških zapatistov in Eva Moralesa.
Ampak, kaj morem. Če se ukvarjam s Kubo in njihovo revolucijo, moram vedeti kaj si o tem misli ena od članic družine Castro in če me zanima dobra latinskoameriška literatura, moram brati Jaimeja Baylyja, ki je s svojimi zgodnjimi romani prava osvežitev na področju gejevske literature. Njegova romana Ne povej nikomur in Noč je nedolžna sta temelj tovrstne literature in prav škoda je, da ju še nimamo v slovenščini. Pred leti se je za objavo sicer nekaj zanimal Zdravko Duša, ampak to je tudi vse.
Ko je novinarska kolegica Jerca Zajc v Venezueli uspela priti do Chaveza in z njim narediti ekskluzivni pogovor ter celo nastopila v njegovi oddaji, ji je to zaprlo vrata pri venezuelski opoziciji. V Latinski Ameriki se grejo razmerja levo – desno smrtno zares.
Ker se Slovenija v zadnjih letih pospešeno latinizira, smo ob glasbi in literaturi začeli sem prenašati tudi njihove politične strasti. Ali je sploh mogoče reči, da sem tudi jaz proti temu, da bi imeli istospolni partnerji možnost posvajanja otrok, ne da bi me takoj označili za desničarja, konservativca in nazadnjaka? Seveda se niti slučajno ne strinjam s poslancem Francetom Cukjatijem, ki ima homoseksualnost za bolezen. Sam namreč v njej pogosto vidim predvsem modo in neko precej vplivno združbo, ki nam hoče dopovedati, da o nečem ne moreš soditi, če tega nisi poskusil. Če se branimo s tem, da nas to ne zanima, potem nekako mi nismo normalni. Tistih homoseksualcev, ki se jim to že na zunaj vidi, je namreč malo.
Zelo dobro vem, da je s homoseksualnostjo prepletena vsa zgodovina človeštva in da je rodila ogromno velikih mojstrovin naše dobe, predvsem na področju umetnosti, ampak to so njena edina rojstva. Naravno razmnoževanje še vedno temelji na spolnem odnosu med žensko in moškim.
V San Franciscu imam prijateljico, starejšo gospo zelo liberalnih nazorov, ki živi v neposredni bližini predela Castro, središča tamkajšnjih homoseksualcev. Ko smo bili pred leti pri njej na obisku, nam je dejala, da se je njena tolerantnost nehala tedaj, ko so v predvolilni kampanji kandidati za župana v programe začeli vključevati tudi zavzemanje za homoseksualno vzgojo v šolah. Ta populacija je v mestu tako velika, da ji je za uspeh na volitvah vsekakor treba prisluhniti.
Poslanec Cukjati je govoril o tem, da je homoseksualnost mogoče pozdraviti. Meni je to popoln nesmisel, saj ne gre za bolezen. Mislim pa, da je mogoče otroka vzgojiti v homoseksualca. In ko me bodo napadli, zakaj mislim, da je to narobe, bom odgovoril, da mi je v bistvu res vseeno, saj to ne bo, kot sem že nekajkrat napisal, prva civilizacija, ki se bo nehala razmnoževati.
Vir: Resno, a sproščeno | Marko Jenšterle
Lep pokoj 3.3.2010, 18:31
Nad estetiko tega upokojenega pilota sem pa res navdušen. Mož je očitno zelo rad vozil nad oblaki, najverjetneje tudi na linijah, ki so potekale nad tropskimi kraji. Ko pogleda iz hiše, namreč videl tako panoramo:
Ne vem, če si je kabino naredil v jedilnici, ampak tale spalnica nima prav nobene zveze s spalnicami na letalih. Tudi tistih v najbolj ekskluzivnih razredih ne. Še najbolj spominja na kakšno gorsko kočo.
Se prav vidi, da piloti nimajo pojma o tem, kako letalske družbe v turističnem razredu vse bolj stiskajo sedeže, da dobijo dodatna mesta. O tem, kako vse bolj skoparijo s postrežbo, pa tako ali tako nima smisla pisati. Naj že enkrat spustijo cene in nam ne strežejo ničesar več. Mi iz nekdanjega socializma smo na to že pripravljeni. Verjamem, da jih ni malo, ki se še spominjajo tistih prijetnih voženj v napolnjenih vlakih, ko so se ob pitju piva rezale salame in čebule. Zaradi varnosti bi si verjetno morali zdaj stvari narezane prinesti že na letalo. Na vsak način bi bila hrana boljša od tiste, ki nam jo letalske družbe ponujajo sedaj.
Sicer pa sem se ob zgornjih slikah spomnil, da tudi na travniku pred Brnikom stoji neko staro in zanemarjeno letalo. Če ga ne bi odpeljal kdo drug, bi mogoče jaz zaprosil zanj in si ga nekje postavil za vikend.
Vir: Resno, a sproščeno | Marko Jenšterle
Wordless Wednesday: I say Jump! 3.3.2010, 07:42
Vir: Travel Photo Blogging | Travel Photo Blogging
Local Ski-jumping Event 1.3.2010, 07:22
Many people travel to Slovenia to witness the annual ski flying event which this year will take place form 18th to 21st of March in Planica.
Ski jumping is a relatively popular sport in Slovenia. I guess that is due to the world famous Planica K-185, where a first ever jump over 200 meters was made in 1994. The current world record stands at 239 meters (that's 784 feet!).
That is by far the largest ski jumping facility in Slovenia, but there are also many smaller ones. Recently a group of local enthusiasts in a village nearby where I live, decided to build their own ski jump. They went for a smaller one (K-30), but it came out quite impressive nonetheless.
As I learned there is quite regularly an amateur ski jumping contest held on various locations around Slovenia - simmilar to this one in Pancala near Idrijske Krnice. Contestants usually don't use ski-jumping gear. They mostly do it with ski-boots and old skis originally meant for alpine skiing.
I am quite good at alpine skiing but still I am not sure if I would find enough courage to participate in such an event. Well, never say never...
This time I attended just as a spectator but it was still fun to watch what can be done in a relatively short period of time. As far as I know it was all done with voluntary work local enthusiasts were willing to put into this project. I think something like that can hardly be found anywhere these days.
The event was definitely a success. Quite a crowd of spectators came to see what was going on. The participants were young and old. I even captured one of the local jumpers in a video - you can check it out here.
Even an official mascot was there to entertain the crowd. He was equiped with some really old wooden skis and even attempted a couple of jumps. He had skis attached to his shoes with simple leather straps.
As he said dogs also developed a strange attraction to his skis. He suspected his home made ski wax had something to do with it. As people did in the old times he also used some genuine, home made lard. It looked like the old recipe still works.
Vir: Travel Photo Blogging | Travel Photo Blogging
Če želiš dodati svoj popotniški blog v agregat, pošlji naslov na potopisnik@potopisnik.si
