Predavanje: Potepanje po Evropi @ Kamnik

Foto klub Kamnik vabi na potopisno predavanje o popotovanju po Evropi v sredo, 7.3.2007 ob 19:00, v Mladinskem centru Kotlovnica. Simon nam bo pokazal slike, ki sta jih s prijateljem naredila poleti 2003, ko sta z avtomobilom obiskala Avstrijo, Nemčijo, Luksemburg, Francijo, Belgijo, Nizozemsko, Dansko, Švedsko, Finsko, Norveško in Poljsko. Vstop prost.

Fire of Anatolia

Turški plesno-glasbeni spektakel Fire of Anatolia spretno kombinira turško zgodovino in tradicionalno glasbo s sodobnim plesom in glasbo. V torek, 27.2.,  bo še zadnja od štirih priložnosti za ogled. Tukaj je nekaj utrinkov z nedeljske predstave v Cankarjevem domu.

Aynur in Mercan Dede @ Cankarjev dom

8. marec, 20.15, Cankarjev dom, Gallusova dvorana

* * *

Ko je najuspešnejša turška založba Kalan leta 2004 v svet poslala album Keçe Kurdan, je svet zastrigel z ušesi, saj že dolgo ni slišal tako udarnega ženskega glasu, nato pa je v kinodvorane priromal še film Zvok Istanbula (Crossing the Bridge), ki z nastopom kurdske pevke ponuja najbolj čustven trenutek filma. Aynur se od tedaj pojavlja na naslovnicah glasbenih časopisov, tudi britanskega Roots, in nastopa na najbolj cenjenih festivalih po svetu, Turčijo je predstavila na World Music Expu 2006. 31-letna zvezdnica, ki na nastopih poje v turščini in kurdščini, živi in ustvarja v Istanbulu ter vsakič znova navduši. Prispevala je tudi enega od glasov na zadnjem albumu Mercana Dedeja.  

V Turčiji rojeni Montrealčan z umetniškim imenom Mercan Dede (znan tudi kot DJ Arkin Allen) je doslej izdal sedem albumov in z vsakim močneje pritegnil svetovno javnost z vedno bolj poglobljenim odnosom med zahodnim elektronskim zvokom in akustično tradicijo Vzhoda, točneje z elementi sufizma, ki so nenehen vir njegovega umetniškega navdiha. Dede (po turško dedek) je z leti ustvaril edinstven zvok, ki poslušalca ponese v čaroben glasbeni svet Orienta, kjer je tradicija vpeta v glasbeni vsakdanjik. Na koncertih nastopa s četico odličnih instrumentalistov, nepogrešljiva pa je tudi vrteča se dervišinja. 
Mercanova zadnja albuma sta dosegla prvo mesto evropskih svetovnih glasbenih lestvic, zadnji pa je bil med prvih pet kar pet mesecev.

www.aynurdogan.net
www.mercandede.com

vir: Cankarjev dom

Vojna za slone

Ni še marec in tudi marčevske številke National Geographica še ni v nabiralniku, vsaj mojem ne. Pa vendar so se fantje iz online izdaje potrudili in objavili kar nekaj materiala.

Najzanimivejša je zvočno-slikovna prezentacija o nacionalnem parku Zakouma v jugovzhodnem Čadu. Pravijo, da je to danes edino mesto, kjer lahko vidiš čredo s tisoč sloni. Vprašanje, koliko časa še. Divji lovci so na delu.

Reški karneval

Že nekaj let potihem načrtujem, da bi obiskal karneval v Reki, ki je v naši okolici eden največjih. Tudi letos mi ni uspelo, za razliko od Hada, ki je bil tam in poslal naslednje fotke.

Beneški karneval

Nekaj stoodstotno drži: fotoaparatov je bilo ta vikend na beneškem karnevalu več kot ljudi. Vsak je imel vsaj enega, nekateri so imeli dva.

Maske so bile take kot vedno: zanimive in slikovite, vedno pripravljene na poziranje. Francozi, Angleži, Nemci, Italijani in drugi so se šopirili v svojih opravah. Kadar koli so se ustavili, se je okoli zbrala množica.

Kralji Markove piazze so golobi. Se samo meni zdi, da vabljenje golobov, da ti sedejo na roko, ne pride med prvih deset stvari, ki bi jih rad počel v Benetkah? Če dobro pomislim, je na moji prioritetni lestvici nekje na ravni kopanja v glavnem kanalu, a nekateri to vseeno počnejo …

V Benetkah znajo odreti človeka do kože. Parking dvajset evrov, pivo štiri evre in pol, vece evro, celodnevna vozovnica za vaporetto trinajst evrov. Še vedno nisem navajen naše nove valute, preračunaval v bivšo raje nisem.

Pri Florijanu na trgu San Marca je vse skupaj postalo že perverzno. Visoka družba se je notri šla maskenbal, raja pa je pritiskala nosove na šipo in fotkala.

S kolesom po Svileni poti

Trije Američani so se odpravili s kolesom čez Centralno Azijo po ostankih Svilene poti. Prevozili so pot od Gruzije do Kitajske, od tatovov kanalizacijskih pokrovov do carinikov s kalašnjikovi. Vmes so prepričevali domorodce, da niso vsi Američani debeli bogati muslimanomrzci, ampak se med njimi najdejo tudi povsem normalni ljudje. Kako jim je ratalo izveš na Slatu, kjer najdeš tudi slideshow iz njihove poti.

Foto Mike Church.

NG Popotnik

Od prvega februarja je slovenski revialni trg bogatejši za še eno popotniško revijo. NG Popotnik je slovenska izdaja National Geographic Travelerja, ki ga spremljam že nekaj let in je špica svetovne popotniške publicistike. Kul je, da je v Popotniku precej domačih tem, rahlo razočaranje so (sicer prvoklasni) prevedeni članki, ki sem jih večinoma že bral v angleški izdaji. Zraven revije pride še zemljevid Pariza.

Izid prve številke je pospremil obisk urednika NG Travelerja Keitha Bellowsa (intervju v zadnji Sobotni prilogi) in Arnejeva razstava Skrivnosti Ljubljanice, ki bo v ljubljanskem Mestnem muzeju na ogled do 4. marca.

Na sajtu NG Travelerja pa se da najti nekaj finih foto galerij. Videti je, kot da so zadnje čase specializirali na destinacije, ki se začnejo s črko ‘I’. Tu so: Indija, Italija in Istanbul.

Cabo Ortegal

Ne vem, zakaj me je Galicija privlačila, še preden sem jo prvič videl. Njena zelena, od atlantskega dežja premočena pokrajina je v kričečem nasprotju s preostalo Španijo. Na severu Galicije, kjer se v ocean izlivajo reke v rokavih, ki jih pogosto primerjajo z norveškimi fjordi, leži polotok Cabo Ortegal. Tam je pokrajina divja in vetrovna, posejana s kamnitimi hišami, vetrnicami in poldivjimi konji. Nepopisno lepa.

Moja vožnja proti Cabo Ortegalu se je začela v Cedeiri, malem tipičnem galicijskem mestecu z vrstnimi hišami s steklenimi pročelji in redkimi turisti. Zapeljal sem iz mesta in takoj po odhodu se je cesta usmerila navzgor. Dežne kaplje so postajale vse debelejše in gostejše, cesta je bila prazna in hiš je začelo zmanjkovati. V neoznačenih križiščih sem izbiral smer na slepo, in ko sem prišel do konca, sem se vrnil do zadnjega razcepa ter spremenil odločitev. Ko je zmanjkalo civilizacije, sem se znašel v gozdu. Asfalt se je umaknil makadamu, cesta se je še vedno vzpenjala, drevesa so bila redka in vsenaokoli so ležale odlomljene veje. Potem je gozd izginil. Prišel sem na vrh planote, kjer se je odprl pogled na morje.Deževalo ni več, ko pa sem odprl vrata, me je veter z močnim sunkom nedvoumno posvaril, če bi se mu drznil kljubovati. Ostal sem v avtu, ki se je v vetru zibal sem in tja, ter opazoval neukrotljive valove daleč spodaj, ki so se razbijali na skalah polotoka in se pretvorjeni v belo peno vračali nazaj na morje. Na kraju Evrope je narava kazala svoje zobe. Ko je začelo postajati svetleje, sem se usmeril navzdol, proti obali. San Andres de Texido je v turističnih priročnikih opisan kot priljubljeno romarsko središče. Ob mojem prihodu sem srečal le osamljenega prodajalca čudežne vode, ki je že pospravljal stekleničke s svoje stojnice. Okolica male cerkvice, zgrajene iz kamna in prepleskane belo, je bila povsem opustela. Listek na vratih, napisan z roko, je napovedoval mašo za naslednji dan ob petih popoldne. Nevihta je še vedno besnela nekje daleč nad divjo galicijsko obalo.

Zapustil sem priljubljeno romarsko središče in se odpravil naprej po cesti, ki se je zopet začela vzpenjati. Na enem ostrih ovinkov ozke ceste sem zagledal pot, ki je vodila do hribčka s kamnitim križem. Ustavil sem, in še preden sem dosegel vrh, je nekdo razmaknil oblake in skozi luknjo so se vsuli sončni žarki. Rumena popoldanska svetloba je obsijala zeleno obalo. Dež je očistil ozračje, in čeprav so bile obalne skale daleč spodaj, so se zdele kot na dosegu roke. Kakor hitro je svetloba prišla, tako je tudi izginila. Oblaki so zakrili sonce in sence so prekrile pokrajino.
Potem sem naletel na konje. Ležerno so se sprehajali po cesti. Očitno vajeni prometa se niso posebej zmenili zame, čeprav se v moji bližini niso hoteli preveč zadrževati. Raje so šli stran. Na prvi pogled so bili videti povsem divji, vendar je velik žig na zadnji plati izdajal, da obstaja nekdo, ki se ima za njihovega lastnika. Konji so večidel leta svobodni, neovirano se gibljejo in pasejo po gričih in planotah vse tja do začetka poletja, ko je v galicijskih vaseh čas za njihovo različico rodea – O curro. Takrat divje konje polovijo in zaprejo, razdelijo med lastnike, domačini pa dogodek izkoristijo za celodnevno ‘fiesto’.
Spet sem dosegel vrh planote, ki je bil tokrat posejan z desetinami vetrnic. Škripajoče pošasti so se pridno obračale in od blizu so bile videti še posebej mogočne. Mogočni so bili tudi črni oblaki, ki so plavali skoraj prenizko nad glavo. Z zamolklim grmenjem so opozarjali, da za danes še niso končali. Iz takšne bližine si nisem želel njihovega gneva. Nikjer ni bilo videti človeka, konji so bili edini, ki so mi delali družbo. V hotel sem se vrnil prepihan, preplašen in poln spoštovanja do narave. Nekaj dni pozneje me je ulovil prehlad, ki je povzročil, da sem si od vseh lepot glavnega mesta Galicie Santiaga de Compostele še najbolj zapomnil hotelsko sobo, v kateri sem obležal.